(FOTO) Zelenski hvaležen Sloveniji za hrabro in veliko srce. Golob: V Ukrajini cenijo slovensko podporo
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v državnem zboru prek videopovezave nagovoril slovenski politični vrh. Zelenski je izrazil hvaležnost za slovensko podporo Ukrajini in poudaril, da mora vsak Evropejec verjeti v ukrajinsko zmago.
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je zahvalil Sloveniji za prizadevanja in podporo Ukrajini v boju proti ruski agresiji in na njeni poti v EU. V nagovoru poslancem državnega zbora in slovenskemu političnemu vrhu je Zelenski zagotovil zavezanost Ukrajine evropskim vrednotam in poudaril, da je njihova želja, da Ukrajina nekoč postane polnopravna članica EU. Zelenski se je v svojem nagovoru zahvalil vsem evropskim državam, ki si prizadevajo za osvoboditev Ukrajine ne glede na velikost, tudi tistim državam, ki niso finančno tako močne oziroma nimajo veliko zmogljivosti, da bi pomagale. "Zahvaljujem se slovenskemu narodu za vaše veliko in hrabro srce," je dejal ukrajinski predsednik. "Vsi moramo delovati skupaj," je še zatrdil Zelenski.
Zelenski: Naše sanje so, da Ukrajina nekoč postane članica EU
Ob tem je spomnil, da je Evropski svet pred manj kot dvema tednoma potrdil prizadevanja Ukrajine, da postane kandidatka za članstvo v EU, kar je podprla tudi Slovenija. "Zahvaljujem se Sloveniji, da ste podprli našo Ukrajino in našo kandidaturo," je dejal Zelenski, ki je ob tem zagotovil zavezanost evropskim vrednotam. "Nihče ne more povedati, koliko časa bo trajala ta naša pot integracije, toda zagotavljamo vam, da so naše sanje in naše želje, da Ukrajina nekoč postane polnopravna članica in da bo skupaj korakala z ostalimi evropskimi narodi," je še povedal ukrajinski predsednik v govoru, ki so ga zbrani pospremili z bučnim aplavzom.
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je v uvodnem pozdravu povedala, da je "Slovenija od samega začetka vojne na strani tistih držav, ki so najostreje obsodile agresijo na neodvisno in suvereno evropsko državo Ukrajino". Zelenski je od začetka ruske invazije na Ukrajino, ki traja že več kot štiri mesece, nagovoril večino parlamentov držav članic EU, marca tudi Evropski parlament, danes pa še slovenskega. Današnji nagovor Zelenskega je odraz podpore ukrajinskemu narodu v boju za svojo domovino in izkaz prijateljstva ukrajinski državi, so poudarili v državnem zboru.
Golob: Slovenija ni nikoli omahovala pri podpori Ukrajini
Nagovoru ukrajinskega predsednika so v državnem zboru med drugim prisluhnili predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Robert Golob, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca, ministrice in ministri ter poslanke in poslanci. "Zelo se mi zdi pomembno, da skupaj z Ukrajino svoboden svet doseže pravičen mir. Če bo dosežen mir pravičen, bo tudi trajen. Do tja nas vodi zelo zahtevna pot. Nihče o tem nima iluzij, vendar pa moramo iti skupaj do konca," je pojasnil Pahor. Premier Golob je dejal, da je bil Zelenski zelo jasen: "Na eni strani je jasno izpostavil odločenost ukrajinskega naroda, da se bo boril za svojo svobodo in ozemeljsko celovitost, na drugi strani pa je izrazil hvaležnost Sloveniji za vso podporo do sedaj. Slovenija ni nikoli niti za sekundo omahovala pri jasnem stališču glede obsodbe ruske agresije in podpori Ukrajini. To v Ukrajini zelo dobro vedo in cenijo."
Golob je poudaril, da se mu ne zdi nič narobe, da je ukrajinski predsednik državni zbor nagovoril šele danes. Tako prejšnja kot sedanja vlada sta imeli po njegovih besedah s predstavniki ukrajinskega predsednika in ukrajinske vlade zelo dobri odnose, je pa opozoril, da zaradi ruske blokade ukrajinskih pristanišč oskrba s hrano postaja vedno bolj dramatična. "Žal se blokada nadaljuje tudi v času žetve in to pomeni resno grožnjo svetovni preskrbi s pšenico, kasneje tudi s koruzo. To ne pomeni, da je Evropa ogrožena, ogroženi sta predvsem Afrika in Azija. Na tem področju bo treba okrepiti delovanje mednarodne skupnosti, če želimo preprečiti lakoto v teh državah," je poudaril Golob. Na vprašanje, ali bo Slovenija v Ukrajino dostavila nove pošiljke orožja, pa je odgovoril, da se z ukrajinskimi oblastmi dogovarjajo za sodelovanje na več področjih, denimo pri razminiranju, medtem ko o dostavi orožja pogovori ne tečejo. "Smo pa izrazili pripravljenost, da če bo prišlo do dogovora na širšem nivoju, potem bo Slovenija v takih dogovorih tudi sodelovala. Zaenkrat so ti pogovori v začetni fazi," je pojasnil Golob.
Fajon še ta mesec na obisk v Kijev
Zunanja ministrica Tanja Fajon je podobno kot Golob ocenila, da je Zelenski zelo jasno izrazil zahvalo slovenskemu narodu v ruski invaziji v Ukrajini. "Izrazil je željo, da bo Ukrajina v prihodnosti postala članica EU in da ji Slovenija seveda stoji na tej poti ob strani. To je bil zelo pomemben simboličen govor, se pa sama pripravljam na pot v Kijev, kjer bom imela še ta mesec priložnost govoriti z ukrajinskim zunanjim ministrom, verjetno še s kom, tudi o pomoči Slovenije Ukrajini, zlasti materialni in humanitarni. Ukrajinski predsednik je tudi pozval, naj Slovenija pomaga pri povojni obnovi Ukrajine. Pogovarjamo se tudi že o tem, kako bi lahko Slovenija sodelovala skozi projekte razminiranja, pomoči pri prevozu ali rehabilitaciji ranjencev," je dejala Fajon.
Poslanec SDS Anže Logar je poudaril, da je zelo vesel, da je mesec dni po prošnji za nagovor Zelenski končno spregovoril tudi v slovenskem parlamentu in dal pomembno sporočilo, da se zahvaljuje Slovencem za ves pogum, ki smo ga pokazali v zadnjih mesecih. "EU je po dolgem pregovarjanju vendarle sprejela idejo, da Ukrajino povabi kot kandidatko za članstvo v EU, da prizna njeno dosedanje delo in evropsko perspektivo. Hkrati me veseli tudi enotnost, ki je bila na nek način prikazana s tem nagovorom in opozorilo z ukrajinske strani, da čim dlje traja ta spopad oziroma ta nepravična vojna Rusije v Ukrajini, s tem več težavami se bomo soočili. Mislim, da je vsem v interesu, da Ukrajini maksimalno pomagamo, da zmaga v vojni, da zadnji ruski vojak zapusti ukrajinsko ozemlje in da Ukrajina kot polnopravna članica EU zadiha z nami v svobodni svet," je dejal Logar. Ob tem je spomnil, da so pobudo za povabilo Zelenskemu, da nagovori državni zbor, podali v SDS, podprla pa sta jo parlamentarna odbora za zunanjo in evropsko politiko.
Tonin: Relativna enotnost slovenske politike v podpori Ukrajini
Prvak NSi Matej Tonin je med drugim poudaril, da je bil današnji dogodek pomemben tudi iz vidika slovenske notranje politike, ker je pokazal na relativno enotnost v podpori Ukrajini: "Tudi predsednik Zelenski je poudaril, da gre za vprašanje obstanka evropskih vrednot, in dolžnost Slovenije je, da po svojih močeh to podpira, tako z materialno kot tudi z vojaško in humanitarno pomočjo. Slovenija je to počela v preteklosti, vesel sem, da bo tudi to počela v prihodnosti." Ob tem je dodal, da bo ruskega predsednika Vladimirja Putina težko prepričati, da stopi za pogajalsko mizo, podobno kot Golob pa je opozoril, da skuša Rusija zaustaviti dobavo hrane v afriške države. Na vprašanje, zakaj Zelenski v svojem današnjem govoru ni omenil obiska prejšnjega premierja Janše v Kijevu, pa je Tonin odgovoril, da je na to spomnila predsednica državnega zbora: "Predsednik Zelenski je imel v zadnjem obdobju veliko nekih obiskov, tako da je zanj to najverjetneje rutina. Ampak če zavrtimo film nazaj in se spomnimo tistih trenutkov, ko si trije predsedniki vlad potovali v Kijev, je šlo vendarle za pomemben dogodek, ki je utiral pot tudi ostalim."
Vodja poslancev Levice Matej Tašner Vatovec pa je dejal, da je Zelenski podal neko oceno stanja na terenu in naslovil prošnjo za pomoč Slovenije ukrajinskemu narodu, kar da je popolnoma razumljivo: "To je na nek način že standard, ki ga je predsednik Zelenski vzpostavil pri nagovarjanju številnih javnosti po svetu." Ob govoru ukrajinskega predsednika sta bila v dvorani sicer prisotna samo dva od petih poslancev Levice. "Ostali so imeli druge obveznosti, tako da je bila poslanska skupina na tem dogodku prisotna z najino prisotnostjo," je pojasnil Tašner Vatovec. Ob tem je dodal, da s tem v Levici niso hoteli poslati nobenega sporočila, ki bi bilo povezano z njihovimi zadržki do zveze Nato: "Smo seveda absolutno skeptični do Nata, ampak današnji dogodek ni povezan s tem vprašanjem."
Slovenian opposition up in arms over call to rethink Ukraine war stance
Senior members of the opposition have come out in force against an appeal signed by two former presidents that Slovenia should rethink its position on the Ukraine war.
In an open letter co-signed by former presidents Milan Kučan and Danilo Türk, and over a dozen prominent figures from academia last week, the new government was urged to “take a sensible stance on the war in Ukraine” that would lead to Ukraine and Russia engaging in “serious peace talks.”
According to the letter, the West is contributing to Ukraine’s resistance even though there is no realistic prospect of the country being able to fully drive Russia out of its territory. The letter also acknowledged that Russian President Vladimir Putin undoubtedly committed “an indelible war crime” by ordering the attack on Ukraine.
There is “a circle of various left-wing ‘intellectuals’ in Slovenia who believe that the cause of Russia’s attack on Ukraine is NATO’s eastward expansion,” Matej Tonin, leader of the Christian democratic New Slovenia party wrote in a Facebook post, adding that discussing the call would lead to a debate advocating for the country’s withdrawal from NATO. Slovenia has a moral and historical duty to help Ukraine as much as possible, he added.
According to former prime minister Janez Janša, the call is a “direct practical support for Putin’s aggression”, he wrote in a tweet. It was signed by those who had formed the ruling Freedom Movement and directly influenced the work of the new government, he added.
While the founders of the ruling Freedom Movement party are not among the letter’s signatories, Kučan, in particular, is seen as a powerful figure on the left.
Foto: kremlin.ru
Ljubimkanje z Rusijo ne bi bilo tako problematično, če ne bi bili člani EU in zveze NATO. Posebni odnosi z Moskvo bi bili logični, če bi ruski investitorji k nam vsako leto prinesli milijardo ali dve evrov.
Seveda bo najmanj polovica bralcev portala+ ob tej uvodni provokaciji vzkliknila: "Steinbuchu se je dokončno utrgalo! Zdaj nazaj v politiko vleče celo Milana Kučana!" Za desničarje, še posebej tiste okoli SDS, je Milan Kučan poosebljeno zlo, Darth Vader, mitološke "Murglje" pa so kot Zvezda smrti (Death Star). Manihejski dualizem kot večni spopad Dobrega in Zla, ki ga je George Lucas uokviril v šestih nadaljevanjih Vojne zvezd (Star Wars), se v provincialni Sloveniji odvija že desetletja, Milan Kučan kot Antikrist (bolje: Antijanša) pa v tej sagi igra eno glavnih vlog. Za desničarje bi se kozmično ravnotežje s Kučanovo smrtjo v trenutku zrušilo, kajti izginil bi lik, ki jih simbolno osmišlja. In vice versa, levičarjem se svet čez noč podre, če ni več Janeza Janše, glavnega hudodelca v tej državi. Oboji, levi in desni fanatiki, so si torej precej podobni v matrici svojega razmišljanja in zlasti ikonografiji. Skupaj predstavljajo skoraj polovico volilnega telesa, pri čemer je t.i. levi pol zaradi objektivnih okoliščin močnejši od desnega. In ker Janez Janša nikoli ne bo kandidiral na predsedniških volitvah zaradi strahu pred porazom, Milan Kučan pa je predsednik že bil (celo dva mandata), se zastavlja dilema, po kakšni logiki se lahko zavzemamo za ponovno Kučanovo kandidaturo. Smo mar obšli tehtno ustavnopravno vprašanje, ali ne bi bil tretji mandat v nasprotju z ustavo, ki v 103. členu pravi, da je predsednik republike "izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma"? Nismo, kajti liberalnejša interpretacija ustave pravi, da lahko nekdo, ki je bil dva mandata zaporedoma predsednik, čez pet, deset ali petnajst let dejansko ponovno kandidira za ta položaj. Ključno je, da se po dveh zaporednih mandatih serija prekine. Kučan, skratka, bi lahko legalno kandidiral na volitvah - in glede na nekatere diskretne, predvsem pa tajne sondaže javnega mnenja Boruta Pahorja prisilil v drugi krog, kjer bi spričo demografskih danosti (mlade generacije se izseljujejo, požvižgajo se na preteklost, socializem in predvsem na volitve, na drugi strani pa je gerontokracija vedno vplivnejša, saj je disciplinirana, hodi na volitve in glasuje v skladu z navodili baze) bržkone slavil Kučan in za naslednjih pet let tudi formalno (spet) prevzel oblast v državi.
Milan Kučan je danes star 76 let in je v dovolj dobri kondiciji, da opravlja predsedniško funkcijo vsaj en mandat, torej do svojega 81. leta, z nekaj sreče pa celo dva, se pravi do svojega 86. leta. Ni prestar. Konrad Adenauer, denimo, je postal nemški kancler s 73. leti - na položaju pa je bil celo do svojega 87. leta, pri čemer je zahtevnost nemškega kanclerstva neprimerno večja od predsednikovanja Sloveniji. Nobene bojazni torej ni, da Kučan ne bi na predsedniškem položaju zdržal najmanj še en mandat. Tudi če bodo demonstracije proti njemu. Glede na demografska gibanja bi imel namreč na prihodnjih predsedniških volitvah leta 2022 še večje možnosti za zmago, kajti do tedaj se bo iz Slovenije izselilo še več mladih, normalnih in prozahodno usmerjenih ljudi, proporcialno pa se po povečalo število starejših, Kučanu in njegovim vrednotam naklonjenih volivk in volivcev. Poleg tega se bo do leta 2022 - in zdaj se počasi spuščam k bistvu današnjega komentarja, ki je mešanica satirične glose, zgroženosti in kritike slovenske politične kratkovidnosti - slovenski položaj v mednarodni areni verjetno precej spremenil. Vprašanje, če bomo še del Evropske unije in zahodne hemisfere. Slovenija se vztrajno pomika proti vzhodu, vendar ne proti merkantilistični in pragmatični Kitajski, pač pa proti agresivnemu, imperialističnemu ruskemu medvedu.
Slovenski "rapprochement" s Putinovo Rusijo namreč pomeni nekaj bistveno bolj usodnega in strateško pomembnega, kot bi to lahko razbrali iz slovenskih medijev ali ust politikov. Arhitekti zbliževanja z Rusijo (med njimi so vplivni lobisti, finančniki in gospodarstveniki) namreč zasledujejo interese, ki niso nujno tudi nacionalni; poleg tega imajo težave z razumevanjem zgodovine ruske politike do zahodnoslovanskih "bratskih" narodov, še posebej seveda v obdobju Sovjetske zveze. Kdor je pozorno študiral odnose med Titovo Jugoslavijo in Stalinom, je hitro spoznal, da današnji kreatorji slovenske zunanje politike o tem nimajo pojma in da očitno ali niso brali zgodovinske literature na to temo, ali pa so jo, pa je niso razumeli. Ne mislim samo zelo relevantnih zapisov Vladimirja Dedijerja, pač pa tudi na avtobiografijo Edvarda Kardelja, ki je precej natančno popisal svoje pogovore s Stalinom v Moskvi med leti 1944 in 1947. Ključno za razumevanje sovjetske (ruske) percepcije zahodnoslovanskih narodov je spoznanje, da Rusi svojih zaveznikov nikoli niso spoštovali, pač pa so si jih vedno samo podrejali, pri čemer je jasno, kdo je potegnil krajši konec. Rusi so vedno bolj kot zaveznike spoštovali svoje nasprotnike, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da se je spor med Stalinom in Josipom Brozom končal v korist slednjega. Če se Stalinu ne bi uprl, bi Jugoslavijo požrla Sovjetska zveza.
Zato je skrajno nenavadno, s kakšno brezbrižnostjo in občutkom nekakšne zgodovinske nujnosti se danes politično-gospodarska elita odpravlja na romanja v Moskvo, s katero imamo prisrčne odnose, čeprav smo na različnih bregovih; vsaj formalno, zaradi članstva v zvezi NATO (in Evropski uniji). Slovenija se gre ne glede na zaveze obema organizacijama grdo igro sprenevedanja in sedi na dve stolih. Na eni strani zatrjuje, da spoštuje enotnost EU glede politike sankcij do Rusije in da bo sodelovala tudi pri krepitvi vojaške navzočnosti zveze NATO v Baltiku, obenem pa slovenska oblast s Putinom vzdržuje nek privilegiran in poseben odnos, hkrati pa perfidno sabotira skorajšnjo napotitev petdesetih vojakov na Baltik, in sicer pod pretvezo velikega števila bolnišk. Slovenski vojaki so tik pred odhodom na mejo z Rusijo nenadno zboleli, zato je zdaj vprašanje, če bodo tja sploh šli...
Piko na i specifičnim odnosom z Rusijo, do katere se Ljubljana zadnjih nekaj let obnaša podobno kot oblast na Krimu, vzhodni Ukrajini ali Moldaviji, pa je prispeval (nekdanji) predsednik Milan Kučan s prisotnostjo na tradicionalni vojaški paradi za Dan zmage na moskovskem Rdečem trgu, kamor je popeljal številčno delegacijo Zveze borcev. Ruski predsednik je prišel slovensko delegacijo na gala sprejemu v Kremlju po koncu parade osebno pozdravit in se z njo fotografirat (navdušenim slovenskim gostom je čestital za Dan zmage, jim izrekel priznanje za skrb, ki jo doma izkazujejo grobovom ruskih vojakov, in izrazil upanje, da so se lepo imeli v Moskvi (video). Na priložnostni fotografiji je obraz Milana Kučana kar zažarel, iz njega je čutiti ponos in zadovoljstvo, ker je bil pri ruskem predsedniku deležen takšnega častnega sprejema. Kot je znano, je Putin v Ljubljano po slovenske veterane poslal svoje letalo, udeležba slovenskih veteranov na ruski državni proslavi pa je lahko problematična predvsem zaradi interpretacije, kajti Evropska unija, katere člani smo, je zaradi Putinove aneksije Krima in vpletenosti v državljansko vojno v (vzhodni) Ukrajini do ruskega režima hladna, zadržana in se načeloma izogiba dejanjem ali potezam, ki bi lahko simbolično pomenile spravljivost, popuščanje ali odpuščanje vis-a-vis Putinu.
Milan Kučan kot neformalni vodja slovenske delegacije je v tem kontekstu sam po sebi provokacija in napeljuje na misel, da slovenska oblast, ki je za to "potovanje" v Moskvo seveda vedela - po mojih informacijah je bil teden ali dva pred tem v Rusiji Saša Geržina, ki je "pripravljal teren" za obisk, med drugim tudi za pogovore glede Agrokorja in morebitne slovenske "intervencije" -, igra dvojno igro. Radi bi bili neuvrščeni, podobno kot nekoč Titova Jugoslavija, vendar so pametnjakoviči, ki kreirajo slovensko zunanjo politiko, spregledali, da neuvrščenost ni oddaljevanje od Zahoda in približevanje Vzhodu. Za staro elito, ki je seveda indoktrinirana s Sovjetsko zvezo, je logično in edino prav, da se Slovenija oddaljuje od neučinkovite, liberalne in notranje sprte demokratične Evropske unije ter zbližuje z imperialno Rusijo, ki pod avtokratsko vladavino Vladimirja Putina spet postaja globalna velesila.
Ljubimkanje z Rusijo ne bi bilo tako problematično, če ne bi bili člani EU in zveze NATO. Posebni odnosi z Moskvo bi bili logični, če bi ruski investitorji k nam vsako leto prinesli milijardo ali dve evrov. Politično zavezništvo s Putinovim režimom bi se zdelo razumljvo, če bi bila Slovenija država s podobno ureditvijo in političnim sistemom. A ker ni in ker se tega brez tektonskih pretresov slovenske države in družbe ne da narediti, proruska spletkarjenja škodujejo slovenskim nacionalnim interesom. Bodite posebej pozorni na to, če bo kdo iz rokava potegnil Agrokorjevega zajca - namreč s sugestijo, da bi lahko ob pomoči "bratskih Rusov" nazaj odkupili Mercator.
Pot do popolne ljubezni s Putinovo Rusijo je kakopak povezana s prilagajanjem. Seveda se ne bodo Rusi prilagajali nam, ampak se bomo mi njim. Kučanov vnovični pohod na oblast, zmaga Združene levice na parlamentarnih volitvah maja 2018 in vzpostavitev še bolj monotonega medijskega trga so takorekoč nujni, če naj Slovenija dokončno preusmeri težišče svoje zunanje politike v rusko interesno sfero. Jasno je, da bi si s tem sami sabotirali članstvo v EU in NATO, kar bi imelo strahovite posledice za vse državljane. Tudi za tiste, ki danes stoično opazujejo vedno bolj očitno nagibanje države proti Moskvi. Kučanov nasmešek za milijon rubljev je morda šele uvertura ...
No comments:
Post a Comment