Aleksandar Todorović je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov.
Njegova hčerka Aleksandra Todorović Novak je tudi sama dejavna v iniciativi si prizadeva za čim boljšo izobrazbo mlajših o krivici, ki jo je država storila izbrisanim, saj verjame, da se iz izkušenj učimo in ne želimo, da bi se zgodovina ponavljala.
Izbrisani se imenujejo tisti, ki jim je bil leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije, s strani ministrstva za notranje zadeve odvzet pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice.
25.671 ljudi je bilo čez noč izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev naše države. Nekateri so pristali v registru za tujce, ki so se nezakonito znašli na naših tleh, pred izbrisom pa so imeli jugoslovansko državljanstvo. Večina ni bila obravnavana niti kot tujci, dokumente so jim preluknjali.
»Ponoči so prišli na njihov dom in jih odpeljali, nekatere so ubili na Hrvaškem«
Da je izbrisan, je njen oče izvedel ob njenem rojstvu, ko se je želel kot oče vpisati v njen rojstni list. Vendar so mu, namesto da bi novorojenka dobila očeta, odvzeli jugoslovansko osebno izkaznico in jo uničili.
Obdržal je le vozniško dovoljenje, ki ga ni želel predati.
»Oče je imel takrat dovoljenje za stalno prebivanje, hodil je v službo, z mamo sta gradila hišo, vse je bilo urejeno tako, kot je moralo biti. Za slovensko državljanstvo sicer ni zaprosil, vendar se ne ve, ali bi mu ga sploh odobrili,« pripoveduje.
Naenkrat Aleksandar Todorović ni več imel odprtega bančnega računa, ni bil deležen zdravstvenega zavarovanja, izgubil je službo, zapreti je moral svoje podjetje. Avto je vozil z vozniško, ki je ni predal oblastem, ampak je moral biti pri tem zelo previden, da ga niso dobili policisti, kar je celotni družini povzročalo zelo veliko skrbi.
»Sprva so se vsi izbrisani skrivali, zato se na začetku ni vedelo, koliko sploh je tovrstnih primerov,« dodaja.
Ko je njen oče ugotovil, da izbris ni bil zakonit, se je o tem začel pogovarjati z drugimi ljudmi in spoznal, da je na Ptuju, v ulici z le nekaj bloki, živelo veliko izbrisanih.
Ustanovili so društvo in oče je pričel z gladovno stavko, s tem pa je privabil medijsko pozornost: »To mu je sprva zelo pomagalo, ker se je razvedelo, kaj se dogaja, in dokler ni bila zadeva razrešena, ga niso upali deportirati, kar se je nekaterim zgodilo. Ponoči so prišli na njihov dom in jih odpeljali, nekatere so ubili na Hrvaškem po deportaciji. Grozno je bilo.«
Gladovna stavka pred živalskim vrtom
Oče je gladovno stavkal pred živalskim vrtom, da bi protestiral zaradi krivic, ki so jih povzročili izbrisanim, ko je bila ona stara približno sedem let, zato so njeni spomini na takratno obdobje precej megleni.
Ve pa, da je pred tem zanjo večinsko skrbel oče, ker je mama veliko delala, da je lahko sama preživljala družino.
»Pome je prišel v vrtec in v šolo, učil se je z mano, bil je doma. Potem se spomnim, da je 'nekam šel'. Nista mi takoj povedala, kaj se dogaja, ko pa se je vrnil domov, sta mi razkrila, da se je zgodilo nekaj slabega in da bo morda sledilo malo bolj naporno obdobje. Da bom verjetno slišala veliko slabih stvari, ampak so to laži,« nadaljuje.
Pred živalskim vrtom je oče protestiral dva ali tri tedne, tako se ji je vsaj zdelo. Ko se je vrnil domov, je bil povsem shiran in starša sta jo poslala v trgovino po banane: »Zdelo se mi je čudno, ker sem vedela, da oče nikoli ne je banan. Ni mi bilo jasno, zakaj to želita. Ampak verjetno mu je samo to takrat prijalo.«
Zaradi rosnih let ni vedela, kaj se v resnici dogaja: »Kot otrok seveda verjameš svojim staršem vse, kar rečejo. Bila sem ponosna na očeta, ker sta mi njegova dejanja predstavila kot nekaj zelo dobrega. Je pa bil šok. Bolj kot je postajal izpostavljen, manj časa je preživel z mano.«
Čez čas je postalo preveč naporno
Pred tem je bila nenehno ob njem, vzel jo je s seboj v trgovino, na obiske k prijateljem, s psom na sprehod.
»To se je končalo, ker ni želel, da bi me videvali z njim in da se ne bi pred mano kaj slabega zgodilo. Morala sem se odvaditi druženja z njim,« se zaveda danes, tokrat takrat ji tega ni bilo lahko sprejeti.
Mama je očeta pri njegovih dejavnostih, da bi izboril pravico za izbrisane, podpirala, prav tako je financirala vse, kar je potreboval, da je lahko njegov boj tekel dalje.
»Mama je računovodkinja in že takrat je obvladala računalnik. Po cele dneve je delala, resnično garala, nato pa mu je zvečer, ko je prišla domov, še pomagala pri njegovih stvareh. Čez dan si je na list papirja zapisal, kaj bi rad, da mu ona pretipka, saj je njemu tipkanje šlo preveč počasi,« pripoveduje.
Toda na neki točki je postalo preveč naporno, očeta tudi skoraj ni bilo več v njunem življenju: »Potoval je, dajal intervjuje, urejal zadeve z odvetniki in podobno. Finančno je postalo zelo naporno, on je bil vedno bolj utrujen in se ni veliko ukvarjal z nama.«
Čez čas sta si ona in njena mama ustvarili svojo rutino, ker čeprav je še vedno živel z njima, je bil doma le redko: »Spomnim se, da je enkrat nekam odpotoval, mislim da v London, in dolgo ga ni bilo nazaj. Ko pa se je vrnil po približno treh tednih, se ni strinjal z najinim novim ritmom življenja.«
Veliko je bilo prepirov
Hčerki ni bilo po godu, da je ob vedno redkejših prihodih domov skušal uveljavljati svoja pravila. Zdelo se ji je, kot da je udrl v njen dom in začel ukazovati, zaradi njegove vedno hujše depresije in občasnega pitja ter njenih najstniških let sta se tudi pogosto kregala.
Včasih, ko je prišla domov iz gimnazije, je že po prvem stavku vedela, kakšne volje je. Kadar je bil slabe, sta se skregala:
»Bilo je, kot da bi se hotel skregati. Ko sedaj razmišljam za nazaj … Enkrat ga je mama vprašala, zakaj se krega z mano, če sem pa najstnica. Rekel je, da sem jaz edini dostojni nasprotnik. Kot da bi rabil neko akcijo v življenju, da se nekaj dogaja. Če ni organiziral shode, se je pa z mano doma prepiral. Imela sva borbe, celodnevne prepire, jaz se mu tudi nisem pustila v teh urnih besednih spopadih.«
Prepiri so se večinoma vrteli okoli njegovih posegov v njeno najstniško uporniško življenje, mama pa mu je pogosto očitala, da se s hčerko ne ukvarja dovolj: »Na to je odgovarjal, da to mora početi, ker je pomembno tudi za druge ljudi, ne samo zanj. Večkrat je rekel, da je to počel za naju, ker so mu vzeli vse in nama ni mogel ničesar nuditi. Nikoli pa se za svojo odsotnost ni opravičil.«
Spopadala se je z migrenami
Starejša kot je bila, bolj je čutila vpliv, ki ga je imela očetova borba za izbrisane na njeno življenje. Še nedavno, nekaj let nazaj, ko je delala v lokalu na Ptuju, so jo nekatere starejše stranke obkladale z neprimernimi komentarji.
Slabo izkušnjo je imela tudi na fakulteti, kjer ji je profesor rekel, da je njena mama izdajalka, ker se je poročila z njenim očetom.
Prav tako se je s komentarji srečevala že v osnovni in srednji šoli: »V gimnaziji smo imeli profesorico, ki me je klicala po priimku, medtem ko je vse ostale nazivala po imenu. Zdelo se mi je neumno, ker še sama nisem dobro vedela, za kaj gre, stara sem bila 16 let. Ne gre za to, da me ne bi zanimalo, samo nisem se želela s tem ukvarjati.«
Vedela je, da delajo starši nekaj dobrega, in začelo jo je motiti, zakaj se ljudje vtikajo vanjo: »Tudi če moji starši ne bi delali nekaj dobrega, kaj imam jaz s tem? Zakaj moram biti jaz nečesa kriva? Zakaj me morajo šikanirati?«
V času očetove velike izpostavljenosti se je pogosto spopadala z migrenami, ki so bile verjetno posledica stresa zaradi težavnosti situacije, ona pa je od vsega bežala in špricala šolo: »Mislim, da učitelji ne bi smeli biti nestrpni do tistih otrok, za katere vedo, da se jim v ozadju dogaja nekaj težkega.
Predvideva, da so nekateri sošolci doma od svojih staršev slišali, kako slabšalno govorijo o njeni družini, zato so se v šoli spravljali nanjo.
Boj za pravičnost je trajal 15 let
Več let kot je minilo, bolj je oče postajal depresiven in mama mu je začela govoriti, naj preneha z aktivnostmi ali si vzame vsaj odmor.
Vendar je bil on odločen, da svoj cilj izpolni, ni se ga dalo premakniti: »Mama je tudi želela, da se nama več posveti, zato sta se veliko kregala. Ampak vem, da naju je imel rad, bil je dober oče.«
Sklepa, da si njen oče spočetka ni predstavljal, da bo borba trajala tako dolgo. Ni vedel, da se bo boj za pravičnost vlekel 15 let: »Vedno več napora je vlagal v to, dokler ni postala borba za izbrisane središče njegovega življenja. Za izgubiti ni imel več ničesar. Verjetno ga je prizadelo tudi to, da nam finančno ni moral ničesar nuditi.«
Svoji družini je želel pomagati, ampak mu je bila odvzeta vsaka možnost denarnega zaslužka, zato predvideva, da je boj postal kompenzacija za življenje, ki ga jima ni mogel nuditi: »Vendar bi se mama na tisti točki raje sprijaznila s tem, da je za vedno izbrisan, kot da je morala prestajati vso to gonjo. Zanj pa je bil to smisel.«
Za državljanstvo je zaprosil štirikrat, ampak so mu prošnjo zavrnili. »Nakar je prišla ponudba, da dobi odškodnino in državljanstvo, česar ni sprejel. Ker v resnici ni šlo za odškodnino, ampak za podkupnino, utišanje, naj neha. Je pa v zadnjih letih dobil dovoljenje za prebivanje.«
Po toliko letih je nazadnje ugotovil, da ne more več veliko doseči. Naenkrat se je razvedelo, da je Aleksandar Todorović mrtev.
Ne dvomi, da je šlo za samomor
»Po 15 letih, ko temu posvetiš svoje življenje, ti vse 'dol pade'. Vidiš, da si res zamudil veliko trenutkov z družino, tudi ni imel več veliko za narediti. Bil je oseba, ki ne bi prenesla, da je star in onemogel, tako da je naredil po svoje, kot vedno,« pojasni njegov konec.
»Biti toliko časa sovražnik številka ena v državi ni ravno lahka pozicija. Čez leta te potolče,« meni.
Proti koncu njegovega življenja sta se s hčerko dobro razumela. Več je bil prisoten doma in navadila sta se drug na drugega. Aleksandra Todorović Novak ne dvomi, da je šlo za samomor, saj je do njegove smrti prišlo v času, ko je sam odšel od doma in se skril.
»Po dveh dneh se je vrnil in mama je verjetno sumila, kaj se dogaja. Prosila ga je, naj ne hodi več stran in naj misli name. On je vseeno šel in rekel, da bom že preživela. Sam je šel od doma, ni se mu po naključju nekaj zgodilo,« je prepričana.
»Če mu je bilo preveč, mu je bilo preveč. To sem sprejela in spoštujem njegovo voljo, ker vem, kako naporno je bilo že za naju, kaj šele zanj. Najprej so mu vzeli vse, potem pa so mu vzeli še več, mentalno zdravje.«
Včasih je bila na sistem jezna in govorila je, da ko odraste, ne bo živela v Sloveniji.
Danes na zgodbo gleda drugače: čeprav v njej ostaja delček jeze, se trudi iz nje izpeljati voljo do sprememb: »Narediti moraš nekaj za to, da bo sistem boljši.«
Suzana Golubov | 22. 3. 2022, 14:27
»Ati se bori za nekaj dobrega, marsikaj boš slišala o njem, pa nič ni res« (pretresljiva IZPOVED Todorovićeve hčere)
Ptujčanka Aleksandra Todorović Novak, hčerka pokojnega aktivista izbrisanih Aleksandra Todorovića, ki je prav tako dejavna v Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov (CIIA) meni, da nekdo mora pričati o teh dogodkih.
Iz situacije je prišla močnejša, je prepričana Aleksandra, pa vendar ni dvoma, da sta z mamo plačali visoko ceno za to. Ustavljanje sredi ulice in prigovarjanje »Kaj bi tvoj ati rad? Zakaj si ni pravočasno uredil dokumente? Od mene hočejo vzeti denar, da mu izplačajo odškodnino ...,« je bila le ena od vsakodnevnih situacij, ki sta jih morali leta in leta prenašati.
Kako živite danes?
Glede na materialne razmere sem najprej delala in privarčevala denar, da sem lahko študirala. Trenutno s fantom živim v Ljubljani in čakam, da bom »po sto letih« diplomirala na Biotehniški fakulteti, na oddelku za zootehniko.
Za vami je izkušnja izbrisa vašega očeta, ki se vleče že 30 let. Je ta zgodba zaključena?
Ne vem, če bo te moje zgodbe kdaj konec. V življenju se zgodijo stvari, ki te oblikujejo, da si, takšen kot si. Osebno sem očitno takšna, da morajo vse stvari dozoreti, da se nato odločim in potem kaj naredim.
Rodili ste se eno leto po izbrisu vašega očeta, aktivista izbrisanih Aleksandra Todorovića, kako vas je to zaznamovalo?
Za očeta se »tisti časi« niso pričeli leta 1992, ampak šele, ko sem se rodila. Prej sta starša živela v Beogradu, kjer sta študirala, potem je oče povedal, da gresta na Ptuj, od koder je mama, ker je tam življenje bolj mirno. Njegov izbris se je zgodil z mojim rojstvom, leta 1993, ko je šel podpisati očetovstvo, a svojega podpisa ni mogel oddati. Od njega so zahtevali osebno, imel je še jugoslovansko osebno, ki so mu jo preluknjali, prav tako potni list, vozniškega pa jim potem ni hotel več dati. Tako je zvedel za izbris, jaz pa sem uradno imela samo mamo. Kasneje, ko so ga vpisali v moj rojstni list, je govoril, da on ni dobil otroka, ampak je otrok dobil očeta.
Je to bil šele pričetek njegove trnove poti?
Drži, takrat je ati bil zaposlen, imel je še svoje podjetje, a ga je moral zapreti. Delala je le mama, ki je skrbela še za bolno mamo. Kot otrok, ki ni imel vpisanega očeta, sem bila pankrt, zaradi česar mama ni bila upravičena do otroških dodatkov. Očeta je zelo bolelo, da kot glava družine ni mogel prispevati za družinsko blagajno. Z mamo sta imela zamenjane vloge, želel pa je še kako drugače prispevati za družino. V pogovoru z mamo je večkrat rekel »Niti kinder jajčka ji ne morem kupiti, nič ji ne morem dati!« Mama ga je tolažila z besedami, da mi daje ljubezen in se ukvarja z mano. Sicer pa je bil oče, ko sem bila še otrok, zelo v redu. Skrbel je zame, mi kuhal, bila sem njegova princeska.
Kdaj ste se kot hčerka izbrisanega začeli počutiti stigmatizirano?
Sprva se nisem počutila stigmatizirano, ker se je to takrat skrivalo, potem pa je ati začel protestirati in postal »Sovražnik št.1« v državi in zaradi tega javno izpostavljen. Bila sem stara sedem, osem let. Atija naenkrat ni bilo doma in spraševala sem, kje je. Vedela sem, da se nekaj dogaja. Ko je prišel domov, sta me z mamo posedla in povedala, kaj se dogaja. Nista me želela preveč obremenjevati s tem. Vedno pa sta poudarjala »Ati se bori za nekaj dobrega, marsikaj boš slišala o njem, ampak nič ni res.«
Ste bili sovražno nastrojeni, glede na to, da se je vašemu očetu, vam, družini, godila krivica?
Nekateri dogodki te zaznamujejo. Družina, ki jo imaš, je osnova in starša sta mi veliko dala, vsadila sta mi empatijo. Tako sem z drugimi lažje funkcionirala, vedno sem se trudila, da ne bi bila sovražna.
Kako je oče prenašal celotno situacijo?
Za obdobje, ko sem bila manjša, ne vem natančno. Starša sta se vedno dobro razumela, čez nekaj let pa sta se začela prepirati. Mama je računovodkinja in obvladala je računalnik. Po 18 urah službe je prišla domov in tipkala še za očeta. Oče se je izražal zelo neposredno, ona pa je to želela ublažiti. Tako sta se kregala pozno v noč.
Starša na srečo nista bila poročena, ker bi tako tudi mama imela očetov priimek in bi vsi trije postali izbrisani. Imela sem lepo otroštvo. V osnovni šoli sem bila odličnakinja, v višjih razredih osnovne šole pa sem že imela težave. Malo zaradi pubertete in malo zaradi celotne situacije. Določenih stvari nisem več mogla prenašati. Ni šlo toliko za izbris kot glede drugih situacij. Spomnim se, da so takrat bili na tapeti Strojanovi, potem je prišel na vrsto še izbris. Vseeno lahko rečem, da sem zahvaljujoč staršem otroštvo preživela dokaj neboleče. V srednji šoli pa se je malo zataknilo.
V kakšnem smislu se je zataknilo?
V vseh ozirih. Starša sta se prepirala. Motila me je izpostavljenost, saj so očeta vsi poznali. Vse skupaj mi ni bilo preveč všeč. Hotela sem atija spremeniti, on pa mene vzgajati.
V kakšnem duhu vas je vzgajal?
Da moram tudi jaz biti aktivistka, jaz pa sem hotela v petek ven, vsega mi je bilo dovolj. Vsi so me stalno spraševali o izbrisu, jaz pa sem samo želela pobegniti stran od tega. Očetu pa je bilo vseeno, kako je bil videti. Bil je neurejen, pa sem ga opozarjala, naj se uredi, da ne bodo govorili, da je klošar.
Kaj ste pravzaprav želeli od njega?
Sprva sem želela, da neha z aktivizmom. Stara sem bila 16 let, vsi so mi težili in govorili, da je klošar. Tudi, ko sem se skregala z vrstniki zaradi nečesa drugega, so mi rekli, da je moj oče izbrisan, čeprav to sploh ni imelo nobene zveze z razlogom prvotnega prepira. Verjetno so to poslušali doma od svojih staršev in potem te stvari projicirali name.
Vrstniki so me zmerjali z izbrisanko, celo moj takratni fant.
Tudi z nekaterimi profesorji na srednji šoli sem imela težave. Začela sem »špricati« pouk.
Še na fakulteti sem od enega od profesorjev na izpitu morala poslušati, da je moja mama izdajalka. V kabinetu me je zadrževal eno uro, ob tem pa mi ni zastavil niti enega vprašanja iz šolske snovi. Na koncu je še rekel, da me bo ocenil s sedmico, ker sem toliko pisala kolokvij in vprašal: »Bo v redu, ker vi ponavadi radi lažete?« Ob koncu izpita mi je potem vpisal šestico.
Kako ste takrat doživljali življenje z očetom, ki je bil izbrisan?
Zdaj se mi zdi, da lahko vse preživim in me nič več ne more podreti. Nič se ne more primerjati s tem, kar smo preživeli. Vse skupaj pa se je še dogajalo v mojih najbolj občutljivih letih. Po očetovi smrti sem nekomu povedala, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je zgodila. Stara sem bila 20 let. Nekoliko so se izpeli najstniški izpadi, očetova smrt pa me je vseeno »zadela«. Morala sem odrasti čez noč, saj je bila mama depresivna. Mesec dni smo iskali očeta. Hodila sem na policijo, organizirala pogreb.
Na dan, ko je bil njegov pogreb, je bilo tako, kot da sem en večer zaspala, nato pa se naslednji dan zbudila in bila drugi človek.
Je bilo zanj vse skupaj pretežko breme?
Na obrazu se mu je videlo, da je utrujen, bil je depresiven, z mamo tudi nista bila več v dobrih odnosih, pa še midva sva se občasno zelo prepirala - tudi po osem ur. Zato sem bežala od doma, ko je prihajalo do teh napetosti.
Ste dobro glede na vse skupaj?
Nekaj časa nisem bila. V srednji šoli sva z očetom imela hude borbe, sosedje pa so poslušali, bilo je zelo naporno. Ati je v nekem trenutku, ko ni mogel več, začel piti. Ko sem prišla domov iz šole, sem vedela, v kakšne stanju je tisti dan, že ko me je samo vprašal »Kako je bilo v šoli?« Takrat sem morala takoj oditi, ker sem vedela, da sledi »sranje«, ki traja tudi do osem ur. Če pa me je vprašal »Si lačna, boš jedla?«, je to pomenilo, da je bil dobre volje. Iz svoje nemoči se je znašal nad nama z mamo. Mama mi je od 15. leta do njegove smrti ponavljala, naj se ne borim z njim, ker je bolan. Tudi njemu je ves čas govorila, naj se ne prereka z mano, ker sem v puberteti.
Tako zelo, kot sva bila povezana, ko sem bila še otrok, tako zelo sva se kasneje potem kregala. Bilo je grozno.
Kdaj ste se pridružili Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov?
To se je zgodilo samo od sebe. Ati je v Rog začel hoditi leta 2006, prvo novo leto po odprtju Roga smo prespali v Rogu. Spali smo na tleh z aktivisti, ki so se igrali z mano, ker sem bila še otrok. Potem sem to za nekaj časa dala na stran, ampak ko si enkrat del Roga, iz njega ne moreš, tudi če hočeš. Po očetovi smrti so me njegovi vzeli za svojo, tudi novinarji so me spraševali o njegovi zgodbi, kar je bilo zame naporno. Po drugi strani pa sem hvaležna. Če bi ne bilo njih, bi se morda od vsega umaknila in živela bolj mirno življenje, kot ga živim zdaj. Ampak nekdo pač mora pričati tudi o teh dogodkih. Vsako leto se trudimo, da pripravimo razstave ali vsaj nekaj, da se o izbrisu govori. Od takrat, ko se je zgodil izbris, pa do danes se je marsikaj spremenilo. Letos smo od države dobili tudi uradno opravičilo. Morda je Pahorjevo opravičilo, kljub temu da je v svojem govoru jasno povedal, da izbris ni rešeno vprašanje, še poglobilo prav takšno razmišljanje. Večina ljudi je slišala za opravičilo izbrisanim. Niso pa ponotranjili sporočila, da izbris ni rešeno vprašanje!
V resnici niti ne vem, če mi opravičilo v imenu države sploh kaj pomeni. Očeta ni več, polovici izbrisanih pa še vedno niso vrnili pravic. Še dandanes slišim komentarje na račun izbrisanih, da so imeli čas, da si uredijo dokumente, da so bili škrti, ker si niso hoteli kupiti državljanstva za 600 tolarjev, da so špekulirali in šli v svoje države, ker niso verjeli, da se bo Slovenija osamosvojila, zdaj pa hočejo denar ...
Kako gledate na svojo izkušnjo danes?
Poslušam vse zgodbe. Zdi se mi, da moja zgodba ni nič posebnega. Morda tudi zato, ker sem iz svoje situacije izšla močnejša. Medtem ko nekatere stvari »ubijejo«, vsaj za določeno obdobje, se meni to ni zgodilo. Le šolo sem od srednje šole naprej dala na stranski tir. Nekateri otroci izbrisanih so se začeli drogirati, se zapili, nekateri so naredili samomor ...
Kako vidite usodo vaše družine skozi izbrisane?
Ati se je res zelo postavljal za izbrisane. Bil je prvi, ki se je tako izpostavljal in je zato moral požreti največja »sranja«. Na začetku, ko še nihče ni vedel, kaj se je sploh zgodilo, je bil kot lokomotiva. Bil je tukaj in vse je padlo nanj. Midve z mamo sva plačali visoko ceno za to, kar smo doživeli. Nisva ravno propadli kot družina, kot celota pa smo razpadli.
Očeta ni dvignilo, ko se je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice julija 2012 odločil, da je bil izbris kršitev človekovih pravic?
Ja, dvignilo ga je, ampak potem sta prišli leto 2013 in leto 2014. Dve prazni leti. Ne vem več natančno, zakaj je obupal, ker se spomnim, da je bil, ko je prišla domov odločitev o sodbi evropskega sodišča, zelo dobre volje. Ko sem prišla domov, mi je rekel, naj pridem, da mi nekaj pove. To je bil eden izmed najlepših trenutkov, saj je po zelo dolgem sivo-črnem obdobju v naši družini dan postal bolj svetel.
Živo se spomnim, da mu je, ko nama je razlagal, obraz sijal.
Je z odškodnino izbrisanim povrnjena škoda in prikrajšanost za dostojanstveno življenje?
Odškodnina je izum države, izbrisani niso nikoli govorili o odškodnini. Ko je bil referendum o izbrisanih, je bilo vprašanje na referendumu postavljeno na način: ali želite, da se izbrisanim izplača odškodnina. Takrat je štartala propaganda proti izbrisanim. Govorilo se je, da jih zanima samo odškodnina, pa tega niti omenili niso. Ko so rekli, da je bil izbris nezakonit, so hkrati določili še odškodnine, višino katerih naj bi nato uredila država.
Mirjana, ki je bila izbrisana pet let je dobila pet tisoč evrov. Kaj je to? Izgubila je stanovanje, vse. Kaj naj si zdaj kupi s temi petimi tisočaki? Še te so ji izplačevali pet let. S tem denarjem si ni mogla poplačati niti dolgov, morda le minimalen del njih.
Izbrisanim so pustili le davčne številke, da so jim lahko domov pošiljali položnice, vse ostale pravice pa so jim pobrali. Ljudem so se nabrali dolgovi za sto tisoč evrov, potem pa so dobili pet tisoč evrov odškodnine. Rečeno je bilo, da so dobili odškodnino za 10 let izbrisa, ko so bili brez vsega.
Danes vemo, da je to bilo etnično čiščenje, ker Avstrijec, ki je živel v Sloveniji in je imel stalno prebivališče tu, ni bil izbrisan, Todorović pa je bil.
No comments:
Post a Comment