Wednesday, August 30, 2023

BECAUSE I LIKED BOTH BRITISH FEMALES(THE TWO LIKED ME), both females involved in MK Ultra who followed my MK Ultra route of human trafficking/hijacking to Thailand were compelled by British royals to play ugly evil drug traffickers in media beginning 1990

Thai royal family which father Bhumibol and son Maha(now Thai king) both engaged in heavy pedophilia in Moscow became since my age of 5 designated by British royal and Russians as good fathers. I will not forget the day when Maha Vajiralongkorn told me I was practically sold to Thailand(claimed to have purchased al the right to me - my title) and will go on to make me a wife(I met his first wife which was very beautiful at the time) on what I begun to meet his daughter Bajrakitiyabha. As to every female that would approach anywhere near me, one had to list herself through her government as a criminal - rule applied to numerous white females from USA, but was recorded the first time in 1990 when ORGANISED GANGSTER ELITE RULE took a full effect against me through the case listed bellow.

50 YEARS. To summarize Donald Trump, "be nice"(shut your mouths and rotten in pain and in vein). or you will not make it whatever is that "make it" means in language other than what I stated...ITS WORSE THAN ORGANISED CRIME - THEY HIJACKED ME THROUGH TOTAL VIOLENCE(WORLD OF CHAOS AT HOME SINCE EARLY AGE), FORCED UNEMPLOYMENT THROUGH OLDER WIFE, INSIDE OF THE HOSTELS, AND EVEN THROUGH THE USE OF FORCED PSYCHIATRIC HOSPITALIZATIONS.



thai royal family sell drugs-【กามเทพหรรษา 24/3/60】

The Thai authorities used the women to demonstrate their determination to crack down on drug trafficking. At her trial Smith pleaded guilty and was sentenced in December 1990 to 25 years in jail.u31

Since the death of Thailand's revered King Bhumibol Adulyadej, the country has a growing anxiety over its fate, as evidence mounts that Crown Prince Maha Vajiralongkorn's dirty deeds could end a dynasty that has been compared to that of the English royal family.

The purge of the family and allies of former Princess Srirasmi Akharapongpreecha is nearing completion, with at least 22 of them arrested so far, 17 of those charged with lèse-majesté, or misusing the name of the royal family. Most of those arrested are connected to a vast smuggling ring that dealt in everything from cigarettes to oil. Pongpat Chavapan, Srirasmi's uncle and the former head ...

10:15, 3 Sep 2020 | | Bookmark He was once known as the playboy prince of Thailand and since he came to power as his country's ruler King Maha Vajiralongkorn's reign has been no less...

Avoid illegal drugs in Thailand Thailand's legal drinking age is 20 Don't overstay your visa in Thailand Respect the Thai royal family In many Western countries, it's normal for people to make fun of, or criticize national figureheads, even royalty.

Free Shipping, Bonus Pills! Online Pharmacy | Buy Cheapest Medications Online Maecenas lectus but not limited to Canada, USA, India, and the United Kingdom. All trademarks and registered trademarks are the property of their respective owners.

In Thai society, the king is a figure of inestimable importance, a Hindu-Buddhist paragon of presumed dignity, virtue, and morality — none of which Vajiralongkorn seemed to be exhibiting on his...

Lèse-majesté in Thailand is a crime according to Section 112 of the Thai Criminal Code.It is illegal to defame, insult, or threaten the monarch of Thailand (king, queen, heir-apparent, heir-presumptive, or regent).Modern Thai lèse-majesté law has been on the statute books since 1908. Thailand is the only constitutional monarchy to have strengthened its lèse-majesté law since World War II.

Thaksin Shinawatra ( Thai: ทักษิณ ชินวัตร; RTGS : Thaksin Chinnawat; pronounced [tʰák.sǐn t͡ɕʰīn.nā.wát]; Chinese: 丘達新; Montenegrin: Taksin Šinavatra; [6] born 26 July 1949) is a Thai businessman, politician and visiting professor. He served in the Thai Police from 1973 to 1987, and was the Prime Minister of Thailand from 2001 to 2006.

Any defamation or insulting (lese majeste) of the Thai Royal Family is against the law and, in extreme cases, is punishable by a lifetime jail sentence. The best advice is to refrain from making any negative comments, especially on the internet. Respect Thai Coins and Banknotes

1) It's illegal to leave the house without your underwear on. 2) It's a crime to step on any Thai currency. 3) It's a punishable offence to throw (used) chewing gum on the pavement. 4) You mustn't drive a car shirtless. 5) It's a criminal offence to be critical of the king or other members of the Thai royal family.

Anti-vaxxers worldwide have also falsely claimed that Pfizer vaccines have been banned in Thailand after Princess Bajrakitiyabha of the Thai royal family "fell into a coma" after a booster ...

15 December 2011 - UNODC Executive Director Yury Fedotov met with Her Royal Highness Princess Bajrakitiyabha Mahidol of Thailand as she led a delegation to the reconvened twentieth session of the Commission on Crime Prevention and Criminal Justice, which was held in Vienna on 12 and 13 December. Mr. Fedotov expressed condolences to the families of more than 600 Thai nationals who lost their ...

Answer (1 of 5): depend on the person in family. the system allowed Thai royal family to be quite corrupted. because Thai lese majeste laws prevent all check and balance. the king and queen are not corrupt. or atleast not that corrupt compare to Thai politicians. they have good intention for the...

Censorship in Thailand involves the strict control of political news under successive governments, including by harassment and manipulation.. Freedom of speech was guaranteed in 1997 and those guarantees continue in 2007. Mechanisms for censorship have included strict lèse majesté laws, direct government/military control over the broadcast media, and the use of economic and political pressure.

The Thai royal court requested all their Chinese ceramics be adorned by the same color palette: white, black, green, red, and yellow. ... While shops across Thailand sell mass-produced, cheaper ...步非煙欲魔的精奴養成中文音聲-同人音聲-armr中文-asmr中文-Chineseasmr-R18Ratethisvideo:

Lèse-majesté: Actions or words which are deemed to be critical, insulting, defamatory or threatening to the Thai monarchy are illegal in Thailand, and may result in criminal prosecution and a long jail sentence. Drug Laws: The Thai police conducts frequent spot-checks for illegal drugs, particularly in and around entertainment venues.

Lunch Special ( Monday - Friday ) Pad Thai Lunch. Rice noodles stir-fried with egg, green onions, beansprouts and crushed peanut. (not served with rice) Special. $12.95. Pad See Eaw Lunch. Rice noodles stir fried with egg, Chinese broccoli, carrots, sweet soy sauce. (not served with rice) $12.95. Pad Kee Mao Lunch.

By enabling the use of a strong dollar in impoverished and weak countries and territories (e.g., the Caribbean and South America), a vicious econmic cycle is perpetuated on the population which ultimately invites and then maintains rampant small arms dealing, drug smuggling, money laundering and sex trade.

Medhat Atalla, 62, Consultant Geriatrician, Doncaster Royal Infirmary, Doncaster ... 64, Medical Director, Drug and Alcohol Treatment ... Family Medicine/General Practitioner, Sistema de ...

Police in Chiang Mai have arrested 2 men and a woman in the province's Fang district when they found 14 million methamphetamine pills, aka. "yaba", in one of their 2 vehicles. Officers got a tip on Friday that drugs would be smuggled into the district and set up road checkpoints, according to the deputy national police spokesman.. At around 12:30am, officers spotted a suspicious pickup ...步非煙欲魔的精奴養成中文音聲-同人音聲-armr中文-asmr中文-Chineseasmr-R18Ratethisvideo:

The British kings and queens who supported and profited from slavery

From Elizabeth I to William IV, over a period of 270 years monarchs had links to the slave trade

King Charles III and Prince William have expressed “profound sorrow” at the atrocities of slavery, but neither has publicly accepted the crown’s central role in the trade. Over a period of 270 years, 12 British monarchs sponsored, supported or profited from Britain’s involvement in slavery, according to historians.

Elizabeth I (reigned 1558-1603)

The Tudor queen gave a large royal ship to the slave trader John Hawkins in 1564 in exchange for a share in the profits of the voyage. On the trip, Hawkins captured many African people and seized 600 more from Portuguese ships, according to Nick Hazlewood in his book The Queen’s Slave Trader.

James I (1603-1625)

The first Stuart king granted royal-connected merchants a monopoly on trade with Africa. They formed the Guinea Company, which provided enslaved people for English-owned tobacco plantations in Virginia, America, according to Peter Fryer’s book Staying Power.

Charles I (1625-1649)

The king granted a monopoly licence to the reconstituted Guinea Company in 1632 to transport enslaved people. English colonies were established where the economies were based on the exploitation of enslaved people’s labour, beginning with Barbados, “the first black slave society”, in 1636.

King Charles II
King Charles II gave the Company of Royal Adventurers of England a royal charter. Photograph: Heritage Images/Getty Images

Charles II (1660-1685)

The first king after the monarchy was restored, following England’s brief period as a republic, in effect made the slave trade a state-sponsored enterprise. He invested in a slave-trading business, the Company of Royal Adventurers of England Trading into Africa, and gave it a royal charter.

When the company was dissolved in 1672, the king moved his patronage to the Royal African Company. This company would transport more enslaved people from Africa to the Americas than any other single organisation in the history of the transatlantic trade.

James II (1685-1688)

James was governor of the Royal African Company and was awarded 500 guineas for his “extraordinary services” in 1677.

As king he was the company’s largest shareholder until he sold the shares after he was deposed in the “Glorious Revolution” of 1688. According to the historian KG Davies in his book The Royal African Company, James made £6,210 from his investment – equivalent to £1m today, according to the most conservative estimate.

William III (1689-1702) and Mary II (1689-1694)

The Dutch prince William of Orange, a protestant, supplanted James II, who was Catholic, in the “Glorious Revolution”. In January 1689, William accepted a free transfer of £1,000 of shares (equivalent to £163,000 today) in the Royal African Company from its deputy governor, the now notorious Edward Colston. The historian Dr Brooke Newman, of Virginia Commonwealth University, has found that William III and Mary II made further wealth from the shares, as England’s profits from slavery expanded.

Queen Anne
Queen Anne dramatically expanded the UK’s slave-trading activities. Photograph: Ian Dagnall/Alamy

Queen Anne (1702-1714)

Queen Anne is remembered for the union of England and Scotland in 1707, which formed the United Kingdom of Great Britain. She also dramatically expanded the nation’s slave-trading activities by securing from Spain in 1713 the Asiento de negros, a monopoly right to supply enslaved African people to Spain’s colonies in South America. This contract was fulfilled by the South Sea Company.

George I (1714-1727)

George I was governor of the South Sea Company and held a substantial shareholding.

Histories of the company overwhelmingly dwell on the “South Sea bubble” – the 1720 rise and the collapse of the company’s share price. Few focus on the nature of its business – the Asiento contract to supply 4,800 adult, healthy males to Latin America annually.

John Carswell, in his book The South Sea Bubble, calculated that despite the collapse in shares, the king made a large profit from his investment.

George II (1727-1760)

George II was also a governor and shareholder of the South Sea Company. According to the Slave Voyages database, which has collated records of the transatlantic trafficking of enslaved people, the company took 41,923 African captives on its ships between 1714 and 1740. More than 7,000 people died on the voyages.

George III
George III wrote an essay as a teenager arguing that slavery had no moral basis. Photograph: Prisma Archivo/Alamy

George III (1760-1820)

An essay George III wrote as a teenager, arguing that slavery had no moral basis, has been cited by some as evidence that the future king was opposed to it. But he supported the continuation of the slave trade and slavery, and opposed the abolition movement behind the scenes, according to research by the historian Brooke Newman for her forthcoming book, The Queen’s Silence.

George IV (1820-1830)

George IV’s lack of support for the growing movement to abolish slavery also helped to delay emancipation for years. His reign was marked by ruthless suppression of uprisings by enslaved people in the Caribbean.

These included the response in Demerara, Guyana, in 1823. According to Michael Taylor, in his book The Interest, British authorities reacted with a massacre, on-the-spot executions, and sentences of whipping. Ten enslaved people who rebelled were hanged then decapitated, and their heads were displayed on spikes.

William IV (1830-1837)

William IV was king at the time slavery was abolished in 1833, but he had always opposed abolition.

Before becoming king, he held the title Duke of Clarence and spent time in the Caribbean, where he befriended plantation owners and boasted of contracting a sexual disease. He devoted speeches in the Lords to defending slavery, arguing that it was vital to prosperity, and he argued that enslaved people were “comparatively in a state of humble happiness”.

Clarence House, today’s home of King Charles III and Camilla, the Queen Consort, was built for William IV in the late 1820s.

… we have a small favour to ask. Tens of millions have placed their trust in the Guardian’s fearless journalism since we started publishing 200 years ago, turning to us in moments of crisis, uncertainty, solidarity and hope. More than 1.5 million supporters, from 180 countries, now power us financially – keeping us open to all, and fiercely independent. Will you make a difference and support us too?

Unlike many others, the Guardian has no shareholders and no billionaire owner. Just the determination and passion to deliver high-impact global reporting, always free from commercial or political influence. Reporting like this is vital for democracy, for fairness and to demand better from the powerful.

And we provide all this for free, for everyone to read. We do this because we believe in information equality. Greater numbers of people can keep track of the global events shaping our world, understand their impact on people and communities, and become inspired to take meaningful action. Millions can benefit from open access to quality, truthful news, regardless of their ability to pay for it

Izluđivanje (eng. gaslighting, hrv. plinsko svjetlo) vrsta je mentalnog nasilja koje se manifestira tako što se informacije manipuliraju od strane napadača s ciljem da žrtva tog nasilja počinje sumnjati u svoje pamćenje, opažanja, percepciju stvarnosti, i počinje u sebi gajiti sumnje ili sumnja u svoje duševno zdravlje. Manifestacije mogu biti od izravnog poricanja događaja od zlostavljača, do izvođenja bizarnih isceniranih radnji s ciljem dezorijentacije i manipulacije svoje žrtve. Ove radnje izazivaju osjećaje tjeskobe, jer kroz dugoročno i sistematsko izluđivanje, napadač ili napadači ruše duševnu ravotežu žrtve, a rušenjem njihovog samopouzdanja žrtva postaje potpuno ovisna o nasilniku.[1][2] Tehnike izluđivanja slične su onima koje se rabe kod pranja mozga, mučenja koje godinama rabe određene redarstvene snage i tajne službe. Izluđivanje ima izraziti utjecaj na osobe koje su narcisisti po prirodi, jer ako je napadač dovoljno uporan i metodičan u svom postupku, može dovesti do potpunog psihičkog i fizičkog sloma svoje žrtve.[3]

Slovenec ne zna 
biti vodja
Objavljeno 06. september 2016 13.15 | Posodobljeno 06. september 2016 13.13 | Piše: Katja Cah
Ključne besede:  Ona  Bojan Zalar  klinični psiholog

Prof. dr. Bojan Zalar, klinični psiholog.

Odpri galerijo

Prof. dr. Bojan Zalar, generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana in predavatelj na Medicinski fakulteti, veliko govori, a tudi veliko pove. Svetovljanskega gospoda s strokovno izobrazbo, pridobljeno pri nas in v Veliki Britaniji, so – kot njegove predhodnike – doletele tudi nekatere kritike in vsako je resno proučil, sicer pa se seveda raje osredotoča na uspehe. Mednje med drugim uvršča dejstvo, da ustanova sredi čudovitega zelenja in dreves, ki jo vodi že deveto leto, nima ograj ter posluje s pozitivnim rezultatom. Pogovarjala sva se v njegovi pisarni dan po odmevnem sestanku vodij zdravstvenih ustanov, ki ga je sklicala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, a ni bila prisotna.

Kako je bilo včeraj na ministrstvu? Ste se v zvezi s skrb vzbujajočimi razmerami zmenili kaj prelomnega?

Dokončno ne. Imeli smo predavanje gospoda Miklavčiča, ki se ukvarja z varnostjo pravosodnih organov in tovrstno problematiko. Razumem, da smo šele pri zbiranju podatkov, kakšno je stanje v zdravstvu. Sledijo ukrepi, o tem, kakšni bodo, še nismo govorili.

Lahko komentirate ministričino odsotnost na srečanju – zaradi odhoda na dopust?

Težko, ker njenih razlogov v resnici ne poznam. Verjetno bi bilo prav, da bi bila zraven.

Kje vi kot generalni direktor vidite rešitev, kako prekiniti kaotično stanje v zdravstvu?

Zadeve moramo urejati že direktorji sami, ker gre za tako vročo problematiko, da nimamo časa za čakanje na sistemske rešitve. Te so, kot veste, tudi vedno povprečne. Takšne sicer morajo biti zaradi nekega splošnega reda, vendar običajno pripomorejo k zgolj podpovprečnim rešitvam. Nekateri smo dolgo časa vpeti v takšen način življenja in smo se morali prilagajati že veliko prej, kot se je o tem sploh govorilo. Psihiatrija je eno od področij v zdravstvu, kjer je imela civilna družba svoja mnenja in stališča že daleč v preteklosti. Precej je laičnih in premalo strokovnih odzivov na naše delo. V javnosti je v zvezi z nami nakopičene veliko jeze. Nekaj jo je zagotovo upravičene. Glede na to, da imamo približno sedemdeset do osemdeset tisoč obravnav na leto, in če prispe sto pripomb, ni veliko. V praksi jih je približno deset do dvajset na leto. Za vsak eksces odredimo strokovni nadzor, ki ga obravnava, sprejmemo sklepe in odločitve, ki vplivajo na nadaljnji potek dela. Pripombe bodo vedno – neupravičene in upravičene. Poskušamo jih odpraviti, ker si želimo, da obravnava duševnosti poteka bolje kot drugod po Evropi. Tujina nam to marsikje že priznava. Treba se je ukvarjati tudi z neupravičeno jezo, ki jo je praviloma precej več. Ni pa vsaka jeza enaka, vsaj izrazi se ne.

V kakšnem smislu?

Jeza, ki v možganih vztraja dolgo časa, se lahko prekvalificira v vedenjsko obliko. Ta pa je včasih spet v domeni nekih nadzorovanih ali nenadzorovanih sistemov, ki lahko povzročajo telesni stik oziroma fizično nasilje. Nekateri to izvajajo bolj načrtno, drugi impulzivneje.

Se bojite, da bi se tudi pri vas zgodilo kaj podobnega kot avgusta letos v izolski splošni bolnišnici?

Kakšnih direktnih indicev za to nimamo, možnosti pa vedno obstajajo. Pogosto nastanek hitro zaznamo, ga poskušamo obvladovati in reševati čim bolj prilagojeno.
Veste, milijon razlogov je, da lahko ljudje živijo, oviti v take misli – da je kriv nekdo drug. Saj poznate rek, da če dolgo lažeš o nečem, to postane »resnica« in to tudi verjameš. Seveda pa narava sama poskrbi, da se dolgoročno razkrije prava resnica.

Kakšen je profil osebe, ki si vzame pravico, da ubije nekoga, ki ga pravzaprav niti ne pozna, povsem neracionalno?

Zelo različno. O prevladi osebnostnih motenj pri ljudeh se že veliko piše in govori. Vedno si predstavljamo, da gre za psihopatske osebnosti. Trenutno je v našem klasifikacijskem sistemu bolezni disocialna, v tujini antisocialna osebnostna motnja, gre pa v bistvu za približno enako stvar. Govoriva o impulzivnem, abruptnem ali načrtovanem manipulativnem in agresivnem dejanju – takšnem ali drugačnem – ker veste, psihopat ni nujno tudi zločinec. Veliko psihopatije ostane na nižji ravni kaznivih dejanj, ker se zaradi specifičnih dejavnikov hitreje zapletajo in pridejo v navzkrižje z zakonom. Zelo malo se jih rekrutira do tistih ekstremnih vzorcev, ki jih poznamo iz filmov. Pogosteje pri motnjah t. i. narcisistične oblike, ko so osebe po svoji prepričanosti edino one tiste prave in pomembne ter dobijo občutek večvrednosti, si druge podrejajo, jih imajo za manj pomembne ter si v skrajnosti celo jemljejo pravico nekomu nekaj vzeti, odločati ali ukrepati tudi s silo. Pogoste so tudi druge strukture osebnostnih motenj, paranoidne in mejne oblike. Manj verjetno, vendar mogoče pa to lahko storijo v sinergiji nekaterih dejavnikov tudi drugi.

Kako prepoznamo psihopate, ki nimajo kartoteke, pa tudi delajo škodo?

Veste, kaj postaja zanimivo: poleg osebnostnih motenj v psihiatriji obstaja še naslednja stopnja, o kateri se bo še veliko govorilo čez nekaj let ali pozneje. To so t. i. sosede duševnih motenj. Niso v celoti duševne motnje, ker ne dosežejo njihovih kriterijev, denimo stanj blodnjavosti, halucinacij, disociativnosti oziroma kategorije neke psihoze, shizofrenije ali še kaj tretjega. Spet drugič nimajo neravnovesja v telesnih hormičnih funkcijah, kar povzroča obliko vedenja in doživljanja, ki tvori ogrodje grobe duševne motnje. Poglejte, bolj kot je neka čista negativna emocija izražena, bližje je telesu in telesnim funkcijam, kot neka denimo abstraktna misel. Slednja je dolgoročno skupaj z vplivom nekaterih ljudi ali negativnega konteksta sicer lahko škodljiva, ki se kaže denimo v fanatizmu, a kadar neko dejanje narediš manj organizirano in pripravljeno, za to potrebuješ višjo stopnjo telesne napetosti na podlagi negativne emocije, kot je denimo sovraštvo ali bes. Več je možnosti za to, da nekdo nekoga fizično napade in celo ubije.

Kot v Izoli?

Drži, vendar ni prav, da se na podlagi tega primera, ki je bil tragičen, odpira vsesplošni čvek kvalificiranih in nekvalificiranih oseb in podajanje pluralizma vsemogočih idej, predavanj in prodaje drage in morda nepotrebne opreme, na podlagi česar bi se že tako kaotične razmere še bolj zapletale in rešitve časovno oddaljevale. Pojavljajo se tudi svetovalci v narekovajih. Takšna izobraževanja težko gledam že dvajset let. Včasih, ko koga pošljemo na kakšno izobraževanje, ki nima večje kredibilnosti, ne veš, ali pride človek nazaj bolj pobebljen, kot je šel tja. Potem imaš dvakratni problem. Z vsem tem izgubljamo bistvo, s katerim se moramo ob takšni pojavnosti sistematično spopadati in ukvarjati.

Bistvo pa je?

Določiti moramo, kateri vitalni deli zdravstva so zares najbolj ogroženi. Ostal bom pri našem primeru, da ne bom prepameten za vso Slovenijo. Na lokaciji, kjer sva zdaj, to je na Centru za klinično psihiatrijo, je največ pacientov, ki se odzivajo konkretno in lahko tudi vedenjsko agresivno. Verbalne agresije, nezadovoljstva in negodovanja pa je ogromno na vstopni točki, tj. dispanzerju oziroma na Centru za zunajbolnišnično dejavnost – polikliniki. Tam, kjer je večji poudarek na biološki psihiatriji, pridemo do tega, o čemer sva govorila prej, torej do odzivov, ki so bližje telesnemu odzivanju. Kadar gre za motnje telesnih funkcij, hormičnih in drugih procesov, je to povezano s kategoričnimi mislimi in motoričnim odzivom.
Pojavljajo se tudi svetovalci v narekovajih. Takšna izobraževanja težko gledam že dvajset let. Včasih, ko koga pošljemo na izobraževanje, ki nima večje kredibilnosti, ne veš, ali pride človek nazaj bolj pobebljen, kot je šel tja. Potem imaš dvakratni problem.

Večkrat ste že povedali, da s porastom osebnostnih motenj ljudje v težavah prej krivijo druge, ne več sebe, kot je veljalo nekoč.

Tako je, samokritičnost močno upada. Govorimo o začasnem odmiku od močnih občutkov krivde in posledičnih nevroz, ko se je val iz ene skrajnosti prevesil v drugo. Gre za zadnje obdobje dvajsetih, tridesetih let.

To, da krivca za svojo nesrečo ali nezadovoljstvo vedno najdeš najprej v drugem, je tudi samouničevalno.

Na neki način zagotovo, vsekakor pa je lažje – v tistem trenutku. Veste, milijon razlogov je, da lahko ljudje živijo, oviti v take misli – da je kriv nekdo drug. Saj poznate rek, da če dolgo lažeš o nečem, to postane “resnica” in to tudi verjameš. Seveda pa narava sama poskrbi, da se razkrije prava resnica. To lahko traja zelo dolgo in spremembe morda sploh ne opazimo.

Kakšno je vaše mnenje o terapevtih, ki po navadi pridobivajo svoja znanja v kateri od ameriških šol? Opazna je zanimiva rdeča nit – razlog za človekov neuspeh so najožji sorodniki, starši, zato jih je treba – mamo ali očeta ali oba – nekako zaničevati, ker so nas učili takšno ali drugačno krivo vero. Vemo pa, da ko v človeku vzbudiš jezo do lastnih staršev – mu odvzameš ta temelj, ki ga najbolj definira – je šibek, lažje vodljiv.

Vsaj teoretično sem bil tudi sam izobražen pri slovenskih elitah psihoterapije. Ta je bila od nekdaj težje znanstveno preverljiva. Kadar se znotraj teoretskih konceptov usmerite zgolj na problem staršev, ste zanemarili drugo prav tako normalno okolje, denimo vrstnike in ljudi, ki poleg staršev pomembno vplivajo na posameznika, omogočijo nekatere izkušnje in povratne informacije; kako se znajde in kako je sprejet. Šolanje v naši ustanovi nima tako ozkega teoretičnega koncepta, večina slovenskih tako ali drugače oklicanih psihoterapevtov pa lahko ima nepreverljivo ali nekredibilno znanje, pridobljeno kjerkoli, tudi v Ameriki ali Angliji.

Vrstniki so bistveni v obdobju odraščanja, toda družina je vendarle vedno sveta, če se smem tako izraziti, saj te spremlja vse življenje.

Absolutno. Družina ima precej močan pomen. Zelo lahkomiselno je, če se to negira ali prikazuje v negativnem smislu. Navsezadnje zares velika večina staršev vedno stoji ob strani svojim otrokom. Prijatelji so lažje spremenljivi. Tudi druge relacije niso tako zanesljive. Odnosi med otroki in starši pa so precej stabilni, ko si vsaj nekako v resnih situacijah pomagajo. Seveda pa ne smejo zmagati tisti k sreči manjši odstotki posameznih družinskih zgodb, ki so tudi krute. Vemo, da se največ nasilja dogaja prav znotraj družine, ker je v njih nakopičenih največ emocij. Ključno vprašanje je, kako vzpostaviti pravo dinamiko, da otrok znotraj družine postane svoboden samostojen, odgovoren, sposoben kompleksnega razmišljanja. Napake staršev se seveda dogajajo, in kadar jih prepoznamo, je prav, da se jih rešuje konstruktivno, ne destruktivno in samovoljno. Ogromno je samovolje in nekakšnih ves čas spremenljivih načel. Od radikalno določene prehrane do dogmatične ali preveč permisivne vzgoje. Takšni ozki stereotipi ne preživijo in so dolgoročno uničevalni, onemogočajo življenje, primarno rast tako v telesnem kot duševnem pomenu. Podiranje temeljnih zdravih načel pa je nekaj, kar se morda dogaja v zahodni družbi.


Včasih se vprašaš, kje smo zdaj?!

Kdo je postavil ali še postavlja zgrešene smernice?

Niso prišle na silo. Temu sam pravim kar kulturološki razvoj, tak zelo razpuščen.

Takšen, ki je bil spodbujen na nežen, prijazen način?

Ja. Včasih ob neodgovornem naraščanju demokracije nastaja demonokracija. Nastaja kaos. Pogosto se dogaja, da v masi govorcev zmaga najglasnejši, ne tisti, ki ima modro misel in bi lahko doprinesel k razvoju v Sloveniji – takšni so že tako v manjšini in jih zlahka zadušijo, preglasijo. Poglejte, Slovenija ima vse možnosti, da bi bila nadpovprečno uspešna država. Samo malo bi se morali urediti in dati pameti prostor.

Zakaj tega ne dopustimo?

Razlog je v selekciji, delujemo po nepravih kriterijih, sprejemajo se odločitve na podlagi konsenza, pri katerem je zdravo razmišljanje na obrobju. Naj dam primer: kadar imam resen problem in želim kot direktor nekaj izpeljati, lahko skličem sestanek ter v sobo pokličem nekaj deset ljudi, ne morem pa v sklepčnosti dobiti nič več kot povprečno misel – oprostite –, ker jo bodo zatolki bolj agresivni in glasnejši. Ti vplivajo tudi na tiste, ki niso motivirani reševati te materije, ali druge, ki imajo manj energije in se jim podredijo. Ne bo se izkristaliziral tisti del, ki ponuja najboljšo rešitev. To sem sicer doživel tudi na sestankih po Evropi.

Bi vi sprejeli ponudbo za ministra za zdravje?

V zadnjih letih sem bil že večkrat v igri, vendar nisem prepričan, da me to še zanima.

Dovolite mi vprašanje, ki zanima veliko ljudi: koliko ste zdravstveni delavci odvisni od farmacevtske industrije? Vemo, da je ta zelo močna in lahko letni dohodki samo enega podjetja včasih presežejo državne.

Tukaj imamo tudi malo sreče, da nismo prav velika država, ker se pri nas ne obračajo tako veliki denarji. Kdor nekaj plača, ima svojo računico. Večja nevarnost je, da se nekaj koruptivno sprejme v večjih državah in se potem prenaša k nam. Pri nas je sicer mogoče, da se dogajajo posebni primeri, ko so nekateri ljudje financirani s kakšnimi oblikami turističnega izobraževanja in potem iz hvaležnosti predpisujejo nekatere preparate – morda po ne najboljši presoji. Je pa to svetovni in ne le slovenski problem.

Vsake toliko se pojavi novica, da so katera od zdravil odstranjena iz prodaje zaradi neustreznosti, ker so denimo zanje ugotovili, da povzročajo samomorilnost in druge hude stranske učinke?

Včasih se zares pokaže, da nekaj klinično ne ustreza. Začuden si, zakaj je v navodilih za neko zdravilo naštetih ogromno stranskih učinkov, čeprav je denimo zahteven ameriški urad za prehrano in zdravila (FDA) ta preparat potrdil za uporabo. To storijo, da se zaščitijo. Zapišejo res skoraj vse morebitne stranske učinke, ki pa se lahko nikoli ne pokažejo ali pa se izjemoma pojavi kakšen, ki sploh ni zapisan.

V Sloveniji smo v samem vrhu, kar zadeva samomore. Ali drži, da se na leto načrtno ubije kar 700 državljanov?

To je že kar zgornja številka, rekel bi, da je prava številka med 450 in 650. Vsako leto jih je približno enako v takšnih okvirih.

Kar tri tisoč pa je menda le poskusov?

Poskusov je vedno od pet- do sedemkrat več. Veste, kaj me skrbi – da ne poveva še česa v zvezi z reševanjem zdravstva.

Seveda, izvolite! Prosim, povejte, kako bi lahko preprečili izolski primer?

Zelo pomemben je podatek, da je storilec že prej storil kaznivo dejanje – on je že zagrešil rop in bil oborožen. V takšnih primerih je treba neprestano nadzirati, ker obstaja zelo velika verjetnost ponovitve podobnega dejanja. Moramo imeti t. i. tečnobne službe, ki osebo vsak mesec pregledujejo – ali ima orožje in ali je legalno ipd. Pa še nekaj bi rad poudaril v zvezi z zdravstvom, o čemer se javna razprava še ni odprla, pa bi se morala: strošek za racionalno opredeljeno preventivo ni tako visok, kot če imamo poškodovan kader na bolniški. Le izračunajmo, koliko nas stane en zdravstveni tehnik, medicinska sestra ali zdravnik, ki je bolniško odsoten mesec, dva ali eno leto! Pri osebju imamo namreč precej telesnih poškodb, podplutb, tudi zlomov nog, ki jih zadajo pacienti.

O koliko primerih govorimo?

Verbalni napadi se pojavljajo pri 60 odstotkih zaposlenih, telesne napade doživi 10 odstotkov delavcev, resne poškodbe pa trije odstotki. Imeli smo že primer, ko je pacientka udarila medicinsko sestro in je ta delno oglušela – trajno. Na psihiatriji je tovrstnih napadov zagotovo največ v celotnem zdravstvu.

Jih je vedno več?

Ja, leta 2015 smo imeli 25 intervencij policije, letos 39.

Kako se odziva osebje?

Na intenzivnih oddelkih obvladajo agresijo samo zdravstveni tehniki, ki imajo za seboj tudi dodatna šolanja za obvladovanje agresivnih pacientov, da jih skoraj ne poškodujejo. Pogosto se dogaja, da policija prepusti pacienta, da ga umiri naše osebje.

Koliko pa je dokazanih neupravičenih napadov vašega osebja na bolnike?

Razmerje gre precej v škodo zaposlenim. Vsako pritožbo pacientov resno strokovno proučimo. Kadar se neko dejanje ponovi pri eni in isti osebi, pa ostreje ukrepamo, možna je tudi prekinitev delovnega razmerja. To se do zdaj še ni zgodilo, ker ni bilo tehtnega razloga.

Ste za uvedbo detektorjev v bolnišnicah, kjer je možnost napadov z orož jem večja, denimo tudi na urgencah?

Sem, zakaj pa ne. Saj greste tudi v prodajalni z živili mimo detektorja, pa ni zato čakalna vrsta nič daljša. Naj vam nekaj preberem (Vzame v roke popis najnovejših podatkov): Iz podatkov kazalnika najdeni ostri predmeti pri pacientih je razvidno, da pri (Poudari.) tedenskih pregledih pacientovih stvari in njihove okolice najdemo nože in ostre predmete.

Nekoč ste lepo dejali, da smo Slovenci narod, ki je tradicionalno uvrščen med Germane in Rimljane, zato za preživetje potrebujemo več agresije. Kje pa najti tisto pravo mero, da se ne bomo bodisi preveč usmerjali vase bodisi v druge?

Že v jugoslovanskem merilu sva s prof. Miličinskim (Levom, slovenskim psihiatrom, op. a) preverjala zanimiv teoretski koncept, da se energetski potencial za agresijo, kanalizira bodisi v umor ali bodisi v samomor. Denimo regija Kosovo skoraj ni imela samomorov, je bilo pa veliko ubojev. Pogosto se dogaja prav ta dinamika. Tam, kjer je ogromno umorov, denimo v Latinski Ameriki, skoraj ni samomorov. Morate pa upoštevati tudi različnost poročanja o nekem pojavu: V Italiji, ki je precej verna, so za marsikateri samomor rekli, da je človek kar nekako umrl, medtem ko so v bivši Sovjetski zvezi mnoge uboje s strani služb uradno opredelili kot samomore. Dokaz, da imamo Slovenci v sebi dovolj agresivnega naboja, vam pokaže uspeh v športu. Katerem? Individualnem, skupinski nam ne gre.

Prepogosto pogovorimo v ključnih trenutkih.

Tako je. Slovenec se zna opreti le sam nase, a ko je treba z drugimi sprejeti pomemben konsenz, se umakne. Tudi ne zna biti vodja. Biti voditelj pomeni biti odgovoren, ne pa, da imaš kraljevo ali božje poslanstvo. Slovenci bi se morali naučiti agresijo usmerjati bolj konstruktivno, pred tem pa vsak svojo tudi obvladovati, jo imeti pod nadzorom ter destruktivno motoriko usmeriti v dejavnost, ki omogoča in ne prekinja življenja. Preprosto rečeno: pamet, ki je bolj oddaljena od telesnih procesov, ima potencial redukcije agresije.

Kako to storiti?

Pri nas je veliko iznajdljivosti, kar pa dolgoročno ni dovolj. Pregovorna slovenska iznajdljivost je dobra lastnost, dokler se borimo za eksistenco; kadar gre za več od tega, ko iznajdljivost uporabljamo namesto znanja in pameti, pa se dogaja zgolj manipulacija, ki prinaša nepopravljivo, tudi nacionalno škodo, iznajdljivcu pa začasen ali kratkotrajen triumf. Posledično je to bolj senzacionalno in kot tako bolj priljubljeno med ljudmi – tudi volivci. Pa še nekaj: Slovenci smo do tujcev prijazni, krasen narod. Takšni moramo biti še do sebe – v množini. To je naš potencial. Prepričan sem, da se bo postopek kristalizacije bistvenih vrednot začel slej ko prej sam po sebi, vendar z zakasnitvijo, torej šele čez dvajset ali trideset let. Velika škoda, da ne bi začeli že zdaj.

No comments:

Post a Comment