ULTRA VIOLENCE VIA POLICE AND PSYCHIATRY - THROUGH BELGRADE SINCE MY AGE 6 MONTHS IN 1971 AND SLOVENIAN PARLIAMENT SINCE 1991.
KLINIČNI PSIHOLOG
Slovenec ne zna biti vodja
Prof. dr. Bojan Zalar, generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, veliko govori in tudi veliko pove.
Katja Cah
Prof.
dr. Bojan Zalar, generalni direktor Univerzitetne psihiatrične
klinike Ljubljana in predavatelj na Medicinski fakulteti, veliko
govori, a tudi veliko pove. Svetovljanskega gospoda s strokovno
izobrazbo, pridobljeno pri nas in v Veliki Britaniji, so – kot
njegove predhodnike – doletele tudi nekatere kritike in vsako je
resno proučil, sicer pa se seveda raje osredotoča na uspehe. Mednje
med drugim uvršča dejstvo, da ustanova sredi čudovitega zelenja in
dreves, ki jo vodi že deveto leto, nima ograj ter posluje s
pozitivnim rezultatom.
Pogovarjala
sva se v njegovi pisarni dan po odmevnem sestanku vodij zdravstvenih
ustanov, ki ga je sklicala ministrica za zdravje Milojka Kolar
Celarc, a ni bila prisotna.
Kako
je bilo včeraj na ministrstvu? Ste se v zvezi s skrb vzbujajočimi
razmerami zmenili kaj prelomnega?
Dokončno
ne. Imeli smo predavanje gospoda Miklavčiča, ki se ukvarja z
varnostjo pravosodnih organov in tovrstno problematiko. Razumem, da
smo šele pri zbiranju podatkov, kakšno je stanje v zdravstvu.
Sledijo ukrepi, o tem, kakšni bodo, še nismo govorili.
Lahko
komentirate ministričino odsotnost na srečanju – zaradi odhoda na
dopust?
Težko,
ker njenih razlogov v resnici ne poznam. Verjetno bi bilo prav, da bi
bila zraven.
Kje
vi kot generalni direktor vidite rešitev, kako prekiniti kaotično
stanje v zdravstvu?
Zadeve
moramo urejati že direktorji sami, ker gre za tako vročo
problematiko, da nimamo časa za čakanje na sistemske rešitve. Te
so, kot veste, tudi vedno povprečne. Takšne sicer morajo biti
zaradi nekega splošnega reda, vendar običajno pripomorejo k zgolj
podpovprečnim rešitvam. Nekateri smo dolgo časa vpeti v takšen
način življenja in smo se morali prilagajati že veliko prej, kot
se je o tem sploh govorilo. Psihiatrija je eno od področij v
zdravstvu, kjer je imela civilna družba svoja mnenja in stališča
že daleč v preteklosti. Precej je laičnih in premalo strokovnih
odzivov na naše delo. V javnosti je v zvezi z nami nakopičene
veliko jeze. Nekaj je je zagotovo upravičene. Glede na to, da imamo
približno sedemdeset do osemdeset tisoč obravnav na leto, in če
prispe sto pripomb, ni veliko. V praksi jih je približno deset do
dvajset na leto. Za vsak eksces odredimo strokovni nadzor, ki ga
obravnava, sprejmemo sklepe in odločitve, ki vplivajo na nadaljnji
potek dela. Pripombe bodo vedno – neupravičene in upravičene.
Poskušamo jih odpraviti, ker si želimo, da obravnava duševnosti
poteka bolje kot drugod po Evropi. Tujina nam to marsikje že
priznava. Treba se je ukvarjati tudi z neupravičeno jezo, ki je je
praviloma precej več. Ni pa vsaka jeza enaka, vsaj izrazi se ne.
V
kakšnem smislu?
Jeza,
ki v možganih vztraja dolgo časa, se lahko prekvalificira v
vedenjsko obliko. Ta pa je včasih spet v domeni nekih nadzorovanih
ali nenadzorovanih sistemov, ki lahko povzročajo telesni stik
oziroma fizično nasilje. Nekateri to izvajajo bolj načrtno, drugi
impulzivneje.
Se
bojite, da bi se tudi pri vas zgodilo kaj podobnega kot avgusta letos
v izolski splošni bolnišnici?
Kakšnih
direktnih indicev za to nimamo, možnosti pa vedno obstajajo. Pogosto
nastanek hitro zaznamo, ga poskušamo obvladovati in reševati čim
bolj prilagojeno.
Kakšen
je profil osebe, ki si vzame pravico, da ubije nekoga, ki ga
pravzaprav niti ne pozna, povsem neracionalno?
Zelo
različno. O prevladi osebnostnih motenj pri ljudeh se že veliko
piše in govori. Vedno si predstavljamo, da gre za psihopatske
osebnosti. Trenutno je v našem klasifikacijskem sistemu bolezni
disocialna, v tujini antisocialna osebnostna motnja, gre pa v bistvu
za približno enako stvar. Govoriva o impulzivnem, abruptnem ali
načrtovanem manipulativnem in agresivnem dejanju – takšnem ali
drugačnem – ker veste, psihopat ni nujno tudi zločinec. Veliko
psihopatije ostane na nižji ravni kaznivih dejanj, ker se zaradi
specifičnih dejavnikov hitreje zapletajo in pridejo v navzkrižje z
zakonom. Zelo malo se jih rekrutira do tistih ekstremnih vzorcev, ki
jih poznamo iz filmov. Pogosteje pri motnjah t. i. narcisistične
oblike, ko so osebe po svoji prepričanosti edino one tiste prave in
pomembne ter dobijo občutek večvrednosti, si druge podrejajo, jih
imajo za manj pomembne ter si v skrajnosti celo jemljejo pravico
nekomu nekaj vzeti, odločati ali ukrepati tudi s silo. Pogoste so
tudi druge strukture osebnostnih motenj, paranoidne in mejne oblike.
Manj verjetno, vendar mogoče pa to lahko storijo v sinergiji
nekaterih dejavnikov tudi drugi.
Kako
prepoznamo psihopate, ki nimajo kartoteke, pa tudi delajo
škodo?
Veste,
kaj postaja zanimivo: poleg osebnostnih motenj v psihiatriji obstaja
še naslednja stopnja, o kateri se bo še veliko govorilo čez nekaj
let ali pozneje. To so t. i. sosede duševnih motenj. Niso v celoti
duševne motnje, ker ne dosežejo njihovih kriterijev, denimo stanj
blodnjavosti, halucinacij, disociativnosti oziroma kategorije neke
psihoze, shizofrenije ali še kaj tretjega. Spet drugič nimajo
neravnovesja v telesnih hormičnih funkcijah, kar povzroča obliko
vedenja in doživljanja, ki tvori ogrodje grobe duševne motnje.
Poglejte, bolj kot je neka čista negativna emocija izražena, bližje
je telesu in telesnim funkcijam, kot neka denimo abstraktna misel.
Slednja je dolgoročno skupaj z vplivom nekaterih ljudi ali
negativnega konteksta sicer lahko škodljiva, ki se kaže denimo v
fanatizmu, a kadar neko dejanje narediš manj organizirano in
pripravljeno, za to potrebuješ višjo stopnjo telesne napetosti na
podlagi negativne emocije, kot je denimo sovraštvo ali bes. Več je
možnosti za to, da nekdo nekoga fizično napade in celo ubije.
Kot
v Izoli?
Drži,
vendar ni prav, da se na podlagi tega primera, ki je bil tragičen,
odpira vsesplošni čvek kvalificiranih in nekvalificiranih oseb in
podajanje pluralizma vsemogočih idej, predavanj in prodaje drage in
morda nepotrebne opreme, na podlagi česar bi se že tako kaotične
razmere še bolj zapletale in rešitve časovno oddaljevale.
Pojavljajo se tudi svetovalci v narekovajih. Takšna izobraževanja
težko gledam že dvajset let. Včasih, ko koga pošljemo na kakšno
izobraževanje, ki nima večje kredibilnosti, ne veš, ali pride
človek nazaj bolj pobebljen, kot je šel tja. Potem imaš dvakratni
problem. Z vsem tem izgubljamo bistvo, s katerim se moramo ob takšni
pojavnosti sistematično spopadati in ukvarjati.
Bistvo
pa je?
Določiti
moramo, kateri vitalni deli zdravstva so zares najbolj ogroženi.
Ostal bom pri našem primeru, da ne bom prepameten za vso Slovenijo.
Na lokaciji, kjer sva zdaj, to je na Centru za klinično psihiatrijo,
je največ pacientov, ki se odzivajo konkretno in lahko tudi
vedenjsko agresivno. Verbalne agresije, nezadovoljstva in negodovanja
pa je ogromno na vstopni točki, tj. dispanzerju oziroma na Centru za
zunajbolnišnično dejavnost – polikliniki. Tam, kjer je večji
poudarek na biološki psihiatriji, pridemo do tega, o čemer sva
govorila prej, torej do odzivov, ki so bližje telesnemu odzivanju.
Kadar gre za motnje telesnih funkcij, hormičnih in drugih procesov,
je to povezano s kategoričnimi mislimi in motoričnim
odzivom.
Večkrat
ste že povedali, da s porastom osebnostnih motenj ljudje v težavah
prej krivijo druge, ne več sebe, kot je veljalo nekoč.
Tako
je, samokritičnost močno upada. Govorimo o začasnem odmiku od
močnih občutkov krivde in posledičnih nevroz, ko se je val iz ene
skrajnosti prevesil v drugo. Gre za zadnje obdobje dvajsetih,
tridesetih let.
To,
da krivca za svojo nesrečo ali nezadovoljstvo vedno najdeš najprej
v drugem, je tudi samouničevalno.
Na
neki način zagotovo, vsekakor pa je lažje – v tistem trenutku.
Veste, milijon razlogov je, da lahko ljudje živijo, oviti v take
misli – da je kriv nekdo drug. Saj poznate rek, da če dolgo lažeš
o nečem, to postane “resnica” in to tudi verjameš. Seveda pa
narava sama poskrbi, da se razkrije prava resnica. To lahko traja
zelo dolgo in spremembe morda sploh ne opazimo.
Kakšno
je vaše mnenje o terapevtih, ki po navadi pridobivajo svoja znanja v
kateri od ameriških šol? Opazna je zanimiva rdeča nit – razlog
za človekov neuspeh so najožji sorodniki, starši, zato jih je
treba – mamo ali očeta ali oba – nekako zaničevati, ker so nas
učili takšno ali drugačno krivo vero. Vemo pa, da ko v človeku
vzbudiš jezo do lastnih staršev – mu odvzameš ta temelj, ki ga
najbolj definira – je šibek, lažje vodljiv.
Vsaj
teoretično sem bil tudi sam izobražen pri slovenskih elitah
psihoterapije. Ta je bila od nekdaj težje znanstveno preverljiva.
Kadar se znotraj teoretskih konceptov usmerite zgolj na problem
staršev, ste zanemarili drugo prav tako normalno okolje, denimo
vrstnike in ljudi, ki poleg staršev pomembno vplivajo na
posameznika, omogočijo nekatere izkušnje in povratne informacije;
kako se znajde in kako je sprejet. Šolanje v naši ustanovi nima
tako ozkega teoretičnega koncepta, večina slovenskih tako ali
drugače oklicanih psihoterapevtov pa lahko ima nepreverljivo ali
nekredibilno znanje, pridobljeno kjerkoli, tudi v Ameriki ali
Angliji.
Vrstniki
so bistveni v obdobju odraščanja, toda družina je vendarle vedno
sveta, če se smem tako izraziti, saj te spremlja vse
življenje.
Absolutno.
Družina ima precej močan pomen. Zelo lahkomiselno je, če se to
negira ali prikazuje v negativnem smislu. Navsezadnje zares velika
večina staršev vedno stoji ob strani svojim otrokom. Prijatelji so
lažje spremenljivi. Tudi druge relacije niso tako zanesljive. Odnosi
med otroki in starši pa so precej stabilni, ko si vsaj nekako v
resnih situacijah pomagajo. Seveda pa ne smejo zmagati tisti k sreči
manjši odstotki posameznih družinskih zgodb, ki so tudi krute.
Vemo, da se največ nasilja dogaja prav znotraj družine, ker je v
njih nakopičenih največ emocij. Ključno vprašanje je, kako
vzpostaviti pravo dinamiko, da otrok znotraj družine postane
svoboden samostojen, odgovoren, sposoben kompleksnega razmišljanja.
Napake staršev se seveda dogajajo, in kadar jih prepoznamo, je prav,
da se jih rešuje konstruktivno, ne destruktivno in samovoljno.
Ogromno je samovolje in nekakšnih ves čas spremenljivih načel. Od
radikalno določene prehrane do dogmatične ali preveč permisivne
vzgoje. Takšni ozki stereotipi ne preživijo in so dolgoročno
uničevalni, onemogočajo življenje, primarno rast tako v telesnem
kot duševnem pomenu. Podiranje temeljnih zdravih načel pa je nekaj,
kar se morda dogaja v zahodni družbi.
Morda?
Včasih
se vprašaš, kje smo zdaj?!
Kdo
je postavil ali še postavlja zgrešene smernice?
Niso
prišle na silo. Temu sam pravim kar kulturološki razvoj, tak zelo
razpuščen.
Takšen,
ki je bil spodbujen na nežen, prijazen način?
Ja.
Včasih ob neodgovornem naraščanju demokracije nastaja
demonokracija. Nastaja kaos. Pogosto se dogaja, da v masi govorcev
zmaga najglasnejši, ne tisti, ki ima modro misel in bi lahko
doprinesel k razvoju v Sloveniji – takšni so že tako v manjšini
in jih zlahka zadušijo, preglasijo. Poglejte, Slovenija ima vse
možnosti, da bi bila nadpovprečno uspešna država. Samo malo bi se
morali urediti in dati pameti prostor.
Zakaj
tega ne dopustimo?
Razlog
je v selekciji, delujemo po nepravih kriterijih, sprejemajo se
odločitve na podlagi konsenza, pri katerem je zdravo razmišljanje
na obrobju. Naj dam primer: kadar imam resen problem in želim kot
direktor nekaj izpeljati, lahko skličem sestanek ter v sobo pokličem
nekaj deset ljudi, ne morem pa v sklepčnosti dobiti nič več kot
povprečno misel – oprostite –, ker jo bodo zatolki bolj
agresivni in glasnejši. Ti vplivajo tudi na tiste, ki niso
motivirani reševati te materije, ali druge, ki imajo manj energije
in se jim podredijo. Ne bo se izkristaliziral tisti del, ki ponuja
najboljšo rešitev. To sem sicer doživel tudi na sestankih po
Evropi.
Bi
vi sprejeli ponudbo za ministra za zdravje?
V
zadnjih letih sem bil že večkrat v igri, vendar nisem prepričan,
da me to še zanima.
Dovolite
mi vprašanje, ki zanima veliko ljudi: koliko ste zdravstveni delavci
odvisni od farmacevtske industrije? Vemo, da je ta zelo močna in
lahko letni dohodki samo enega podjetja včasih presežejo
državne.
Tukaj
imamo tudi malo sreče, da nismo prav velika država, ker se pri nas
ne obračajo tako veliki denarji. Kdor nekaj plača, ima svojo
računico. Večja nevarnost je, da se nekaj koruptivno sprejme v
večjih državah in se potem prenaša k nam. Pri nas je sicer mogoče,
da se dogajajo posebni primeri, ko so nekateri ljudje financirani s
kakšnimi oblikami turističnega izobraževanja in potem iz
hvaležnosti predpisujejo nekatere preparate – morda po ne
najboljši presoji. Je pa to svetovni in ne le slovenski
problem.
Vsake
toliko se pojavi novica, da so katera od zdravil odstranjena iz
prodaje zaradi neustreznosti, ker so denimo zanje ugotovili, da
povzročajo samomorilnost in druge hude stranske učinke?
Včasih
se zares pokaže, da nekaj klinično ne ustreza. Začuden si, zakaj
je v navodilih za neko zdravilo naštetih ogromno stranskih učinkov,
čeprav je denimo zahteven ameriški urad za prehrano in zdravila
(FDA) ta preparat potrdil za uporabo. To storijo, da se zaščitijo.
Zapišejo res skoraj vse morebitne stranske učinke, ki pa se lahko
nikoli ne pokažejo ali pa se izjemoma pojavi kakšen, ki sploh ni
zapisan.
V
Sloveniji smo v samem vrhu, kar zadeva samomore. Ali drži, da se na
leto načrtno ubije kar 700 državljanov?
To
je že kar zgornja številka, rekel bi, da je prava številka med 450
in 650. Vsako leto jih je približno enako v takšnih okvirih.
Kar
tri tisoč pa je menda le poskusov?
Poskusov
je vedno od pet- do sedemkrat več. Veste, kaj me skrbi – da ne
poveva še česa v zvezi z reševanjem zdravstva.
Seveda,
izvolite! Prosim, povejte, kako bi lahko preprečili izolski
primer?
Zelo
pomemben je podatek, da je storilec že prej storil kaznivo dejanje –
on je že zagrešil rop in bil oborožen. V takšnih primerih je
treba neprestano nadzirati, ker obstaja zelo velika verjetnost
ponovitve podobnega dejanja. Moramo imeti t. i. tečnobne službe, ki
osebo vsak mesec pregledujejo – ali ima orožje in ali je legalno
ipd. Pa še nekaj bi rad poudaril v zvezi z zdravstvom, o čemer se
javna razprava še ni odprla, pa bi se morala: strošek za racionalno
opredeljeno preventivo ni tako visok, kot če imamo poškodovan kader
na bolniški. Le izračunajmo, koliko nas stane en zdravstveni
tehnik, medicinska sestra ali zdravnik, ki je bolniško odsoten
mesec, dva ali eno leto! Pri osebju imamo namreč precej telesnih
poškodb, podplutb, tudi zlomov nog, ki jih zadajo pacienti.
O
koliko primerih govorimo?
Verbalni
napadi se pojavljajo pri 60 odstotkih zaposlenih, telesne napade
doživi 10 odstotkov delavcev, resne poškodbe pa trije odstotki.
Imeli smo že primer, ko je pacientka udarila medicinsko sestro in je
ta delno oglušela – trajno. Na psihiatriji je tovrstnih napadov
zagotovo največ v celotnem zdravstvu.
Jih
je vedno več?
Ja,
leta 2015 smo imeli 25 intervencij policije, letos 39.
Kako
se odziva osebje?
Na
intenzivnih oddelkih obvladajo agresijo samo zdravstveni tehniki, ki
imajo za seboj tudi dodatna šolanja za obvladovanje agresivnih
pacientov, da jih skoraj ne poškodujejo. Pogosto se dogaja, da
policija prepusti pacienta, da ga umiri naše osebje.
Koliko
pa je dokazanih neupravičenih napadov vašega osebja na
bolnike?
Razmerje
gre precej v škodo zaposlenim. Vsako pritožbo pacientov resno
strokovno proučimo. Kadar se neko dejanje ponovi pri eni in isti
osebi, pa ostreje ukrepamo, možna je tudi prekinitev delovnega
razmerja. To se do zdaj še ni zgodilo, ker ni bilo tehtnega
razloga.
Ste
za uvedbo detektorjev v bolnišnicah, kjer je možnost napadov z
orožjem večja, denimo tudi na urgencah?
Sem,
zakaj pa ne. Saj greste tudi v prodajalni z živili mimo detektorja,
pa ni zato čakalna vrsta nič daljša. Naj vam nekaj preberem (Vzame
v roke popis najnovejših podatkov): Iz podatkov kazalnika najdeni
ostri predmeti pri pacientih je razvidno, da pri (Poudari.) tedenskih
pregledih pacientovih stvari in njihove okolice najdemo nože in
ostre predmete.
Nekoč
ste lepo dejali, da smo Slovenci narod, ki je tradicionalno uvrščen
med Germane in Rimljane, zato za preživetje potrebujemo več
agresije. Kje pa najti tisto pravo mero, da se ne bomo bodisi preveč
usmerjali vase bodisi v druge?
Že
v jugoslovanskem merilu sva s prof. Miličinskim (Levom, slovenskim
psihiatrom, op. a) preverjala zanimiv teoretski koncept, da se
energetski potencial za agresijo, kanalizira bodisi v umor ali bodisi
v samomor. Denimo regija Kosovo skoraj ni imela samomorov, je bilo pa
veliko ubojev. Pogosto se dogaja prav ta dinamika. Tam, kjer je
ogromno umorov, denimo v Latinski Ameriki, skoraj ni samomorov.
Morate pa upoštevati tudi različnost poročanja o nekem pojavu: V
Italiji, ki je precej verna, so za marsikateri samomor rekli, da je
človek kar nekako umrl, medtem ko so v bivši Sovjetski zvezi mnoge
uboje s strani služb uradno opredelili kot samomore. Dokaz, da imamo
Slovenci v sebi dovolj agresivnega naboja, vam pokaže uspeh v
športu. Katerem? Individualnem, skupinski nam ne gre.
Prepogosto
pogovorimo v ključnih trenutkih.
Tako
je. Slovenec se zna opreti le sam nase, a ko je treba z drugimi
sprejeti pomemben konsenz, se umakne. Tudi ne zna biti vodja. Biti
voditelj pomeni biti odgovoren, ne pa, da imaš kraljevo ali božje
poslanstvo. Slovenci bi se morali naučiti agresijo usmerjati bolj
konstruktivno, pred tem pa vsak svojo tudi obvladovati, jo imeti pod
nadzorom ter destruktivno motoriko usmeriti v dejavnost, ki omogoča
in ne prekinja življenja. Preprosto rečeno: pamet, ki je bolj
oddaljena od telesnih procesov, ima potencial redukcije
agresije.
Kako
to storiti?
Pri
nas je veliko iznajdljivosti, kar pa dolgoročno ni dovolj.
Pregovorna slovenska iznajdljivost je dobra lastnost, dokler se
borimo za eksistenco; kadar gre za več od tega, ko iznajdljivost
uporabljamo namesto znanja in pameti, pa se dogaja zgolj
manipulacija, ki prinaša nepopravljivo, tudi nacionalno škodo,
iznajdljivcu pa začasen ali kratkotrajen triumf. Posledično je to
bolj senzacionalno in kot tako bolj priljubljeno med ljudmi – tudi
volivci. Pa še nekaj: Slovenci smo do tujcev prijazni, krasen narod.
Takšni moramo biti še do sebe – v množini. To je naš potencial.
Prepričan sem, da se bo postopek kristalizacije bistvenih vrednot
začel slej ko prej sam po sebi, vendar z zakasnitvijo, torej šele
čez dvajset ali trideset let. Velika škoda, da ne bi začeli že
zdaj.
No comments:
Post a Comment